kaj kupit, mi tudi da denar. Malo denarja pa imam še za hčerko, če pride. Ne želim si imeti sama pospravljen denar, je v redu tako, kot je. Sama nimam mere. Tudi če bi živela v Ljubljani, bi potrebovala pomoč pri razporejanju denarja čez mesec. Potrebovala bi nekoga, ki bi malo pregledal račune in moje stanje in bi se potem z mano malo pogovoril o tem, me malo usmeril. Verjetno pa bi se jih dalo na podoben neformalen način urediti tudi znotraj zavodov. Pozna denar, gre tudi sam v trgovino. Zgubil je že dve denarnici, zato mu sedaj mama dnevno da 100 tolarjev. Ima svojo bančno knjižico in gresta z mamo skupaj na banko dvignit denar. Sam gre tudi na pošto po invalidnino in jo prinese domov. Če bi si kdo vzel čas, bi se verjetno naučil dvigovati denar na bankomatu. Denar od invalidnine porabi za obleko, aktivnosti. Ponavadi gresta oblačila z mamo nakupovat skupaj. Pove, kaj mu je všeč in česa ne mara. Težava pri takih ureditvah je pogosto, da prihaja do navzkrižja interesov, kako denar porabiti, v čigavo korist, za kakšne potrebe, v skladu z interesi skrbnikov ali uporabnikov. Lahko se zgodi, da pooblaščenec meni, da je bolje z denarjem kupiti eno stvar, oseba z demenco pa si želi drugo, ki je ne more dobiti. Včasih se pojavijo konflikti med stanovalcem z demenco in svojcem, ker oseba z demenco želi imeti denar, svojci pa jim ne pustijo razpolagati z denarjem. Navajamo primer, kako je to težavo rešila hčerka, ki ima v domu mamo. Mama ni več sposobna upravljati z denarjem. Denar večinoma še prepozna kot denar, ne pozna pa več njegove vrednosti. Pri bankovcih za dvajset, petsto in pet tisoč tolarjev ne ve, kateri je največ vreden, kateri najmanj, prav tako ne ve, kaj bi za katerega lahko kupila. Želi pa imeti nekaj denarja pri sebi. Sklenili smo kompromis. Dajemo ji denar v majhnih bankovcih (500 SIT, v bankovcih po 50, 20, 100 SIT), zgolj zato, da ima dober občutek. Nekaterim uporabnikom, ki ne znajo dobro razpolagati z denarjem, dajo denar v omejenih količinah: »V VDC imajo avtomat za kavo. Vsak dan ima s seboj denar za dva žetona. Pravi, da sta mu dovolj dve kavi. Eno spije zjutraj, en žeton pa prišpara, da spije kavo po malici.«