Opravil sem že kar nekaj dekompresije, ko sem končno zagledal Franeta, dvigajočega se iz globine. S svojima dvema 15-litrskima jeklenkama je v globini vedno toliko časa, dokler mu manometer ne pokaže 70 barov. V taki globini to traja približno 25 minut. Kakšno "srečo" ima, da ne uporablja računalnika, saj bi mu gotovo pokazal nekaj ur dekompresije, ki z zadrževanjem v globini eksponencialno narašča. Njegova velika vreča je bila do vrha napolnjena s koralami in nekaj jih je držal celo v roki. S skoraj praznima jeklenkama je bil še lažji kot na začetku potopa in s kladivom se je krčevito zagozdil za razpoko v steni, da ga nebi vzgon vrgel na gladino. Frane se je neverjetno hitro dvigoval z enega dekompresijskega postanka na drugega, veliko hitreje kot to učijo vse potapljške šole in že po pol ure je zaključil s svojo dekompresijo. Medtem ko sem jaz zaradi varnosti dekompresijo kombiniral z dihanjem čistega kisika in s tem močno pospešil izločanje dušika iz svojega telesa, je Frane ves čas dihal samo zrak. S prazno jeklenko se je pognal na gladino in zaplaval proti svoji barki, ki se mu je medtem že približala, saj je njegov pomočnik ves čas budno sledil njegovim mehurjem izdihanega zraka. Vse skupaj sem lahko opazoval le od spodaj, kajti moj računalnik me še vedno ni izpustil iz vode.