Pri Chopinovem Drugem klavirskem koncertu dirigent ni dajal solistki dosti podpore, a tu se lahko še izgovarja na slabosti orkestracije. Pri Dvořakovem Scherzu capriccioso je spet računal na učinek posameznega lepega mesta, celota pa je z nekakšno trdo utrujenostjo tavala brez kompasa rdeče niti. Upravičeno se je bilo bati, kaj bo šele pri Simfonietti Leoša Janačka, skladbi, kjer mora biti ta nitka slepeče razbeljena. Že v drugem stavku je bilo jasno, da dirigent ne razume, kako so tonske figure v glasbeno igro sproščeni ekspresivni izreki in so zato docela nosilna prvina, nikakor pa dodatna, spremljevalna. Vrh Janačkove izvirne umetniške moči, gejzir, ki plane iz zidov banalnosti, tretji stavek, se je izrodil v razcapano lumpenproletarsko veselico. Temu melocidu, pandemoniju dirigentske nesposobnosti je sledilo stopnjevanje nemoči v zadnjem delu. Orkestru skoraj ne kaže zameriti, da se mu na koncu ni uprl le Janaček, ampak se je izsušilo in razpokalo tudi grlo samega zvoka.