Največje presenečenje je seveda novela zakona o prevzemih, ki naj bi poenostavljeno rečeno učila banke, kaj lahko in česa ne smejo vzeti za zavarovanje danega posojila. Ali je to namensko sesuvanje domačega bančnega trga ali ne je težko reči, dejstvo pa je, da podjetniški duh zmeraj najde pot. In tudi v tem primeru jo bo, in sicer v tujini. Težko si je namreč predstavljati, kako bo Agencija za trg vrednostnih papirjev preverjala ustreznost financiranja pri kakšni tuji finančni instituciji, posebno če bodo prevzemniki tujci. Predlagane spremembe zakona prihajajo na slovenski kapitalski trg občutno prepozno in gledano pod črto je zelo veliko vprašanje, ali bodo te spremembe sploh prinesle kakšen pozitiven učinek. Zdi se mi, kot bi vlada pozabljala, da je prevzem pravzaprav transakcija dveh oseb. Kupca in prodajalca. In tukaj tiči ključ celotnega problema. »Tajkunizacija«, ki se je razpasla v minulih letih, je bila mogoča samo zaradi poceni in netransparentnih prodaj. Kajti če bi bile delnice prevzemno preplačane, jih banke ne bi tako z lahkoto jemale kot kredit. Razen če bi prevzemnik imel s podjetjem, ki ga prevzema, zelo ambiciozne načrte, v katere bi banka verjela (na primer Merkur).