Koledarji so danes bolj ali manj lepe zbirke papirjev, na katerih so sličice in številke. Papirje potem zvežejo v snopiče, zvezke, knjižice, knjige, razobesijo po stenah, razmestijo po policah, mizah, omarah, kar se funkcije tiče, pa je posvetovalna. Njega dni, preden je Gutenberg izumil tisk, so bili koledarji nekaj popolnoma drugega. Tudi tla, seveda, zakaj pa ne? Prikupna koledarska tla, ki spominjajo na ristanc, so iz Palestine. To je bila rimska provinca, ki je po porušenju židovskega templja (leto 70 po Kristusu) začela propadati, krščanska doba s Konstantinom Velikim pa jo je obudila v nov razcvet. Kristjani, ki so si začeli graditi svetišča, so uporabili znanje in zglede iz grško-rimskih časov. Židje prav tako, le da so bili pri izbiri motivov še malo manj zadrti in previdni. Koledar, s katerim začenjam leto 2004, so tla iz sinagoge Beth-Alpha. Preprosti obrtniki, ki so se plazili po kolenih in sestavljali mozaik, so motiv, ki je bil nekoč stropni oziroma nebeški, preselili na tla. V sredino so dali, kot bi še vedno mislili na vrh kupole, sončnega kočijaža, ki se s štirimi konji prevaža po nebu, naokoli pa so razmestili vseh 12 znamenj zodiaka. Čas? Leto 500 in nekaj malega čez.