Kuničeva mama s Hrasta pri Vinici kvačka lične volnene kokoške in jih, napolnjene z vato, podarja svojim obiskovalcem. Zdi se, kot da kokoške sedijo na gnezdu in pridno nesejo jajca. In gotovo bodo ta jajca zlata, tako kot so zlate roke, ki so kokoške skvačkale. Kuničeva mati namreč take roke ima. To se vidi že, ko se človek razgleda po njeni skromni hiški. Čisto in svetlo je povsod. Raznovrstne rastline krasijo stene in številni gobelini visijo poleg njih. Ženica jih je izvezla v dolgih nočeh, kajti dnevi so bili še za delo na polju in okoli hiše prekratki. Pa zlato srce mora imeti Kuničeva mama. O tem pričajo številni stenski koledarji, ki jih starki vsako leto pošiljajo prijatelji in znanci, ona pa jih razobesi po stenah, da jo spominjajo nanje. Ponosno jih pokaže prišlecu: "Tega mi je poslala Jakčeva Tatjana, tega pa..." Koledarji pa se ne zmenijo dosti za to, od kod so prišli. Vestno in natančno opravljajo, za kar so bili narejeni: štejejo čas. In ko ženica pokaže nanje, je, kot bi ji v zboru zaklicali: "Danes je šestindvajseti januar, tvoj dvaindevetdeseti rojstni dan!"