Upanja Mogočnih racmanov, da bi kot največje presenečenje letošnje končnice naredili še zadnji korak in se veselili prvega naslova v zgodovini kluba, so hokejisti New Jerseyja razblinili v drugi tretjini finalne tekme. Najprej je mrežo gostov načel Mike Rupp s svojim prvim, a zato toliko pomembnejšim golom v letošnji končnici. "Nisem si mislil, da je kaj takšnega mogoče. Bilo je prav hecno, čeprav je občutek lep," se je veselil strelec prvega gola. Rupp je malo znan celo navijačem svojega moštva, saj ga je trener Pat Burns v ekipo postavil šele po peti tekmi finala, prej je bil le rezervni igralec. Njegovo delo je nadaljeval Jeff Friesen na polovici tekme, Rupp pa je bil tokrat eden od podajalcev. Drugi podajalec je bil Scott Niedermayer, ki je sodeloval tudi pri prvem zadetku Hudičev. Niederayer je z uspešnimi akcijami prispeval levji delež k porazu Anaheima in s tem preprečil svojemu bratu Robu, napadalcu kalifornijskega moštva, da bi se veselil svojega prvega naslova. Tekmo si je v živo ogledala tudi njuna mati, ki je pred tekmo zaželela zmago Racmanom, da bi tako lahko oba sinova dvignila Stanleyjev pokal. V zadnji tretjini je Jeff Friesen za hrbet Jeana Sebastiena Giguera poslal še en plošček, znova pa je bil med podajalci tudi Rupp. Takrat je bilo za Anaheim že vsega konec, domači hokejisti pa so le še čakali zadnji pisk sirene, ko so lahko odvrgli opremo in se v živem klobčiču spravili na svojega vratarja. "Čestitam jim. Borili so se in nam zelo otežili delo. Nisem verjel, da nam bo spet uspelo, toda ustvarili smo dobro moštvo. Imamo močan značaj in trdo delamo. Našli smo pravi način, da dobimo še to zadnjo tekmo v sezoni," se je pred navdušenimi gledalci v dvorani Continental Airlines veselil kapetan Hudičev Scott Stevens. Njemu je pripadla čast, da je prvi dvignil Stanleyjev pokal, lovoriko, ki jo je leta 1893 tedanji kanadski guverner lord Stanley of Preston namenil najboljšemu amaterskemu moštvu. Do leta 1940 je srebrna skleda ostala nespremenjena, takrat pa je na njej zmanjkalo prostora za imena igralcev zmagovalnih moštev, zato so začeli dodajati podstavke. Tako je pokal pridobil na višini in teži, v sedanji različici je visok 89 centimetrov, tehta pa zajetnih 15 kilogramov. "Bilo je vznemirljivo. Vesel sem za to moštvo. Najhuje je, da lahko hitro razočaraš navijače. Zame razočaranje ne bi bilo tako veliko, a bi prizadeli naše navijače," pa je še eno plat uspeha omenil trener domačih Pat Burns. Domači led je v letošnjem finalu predstavljal veliko in na koncu odločilno prednost. Prvič po letu 1965 in šele tretjič v zgodovini NHL se je zgodilo, da je vsako od moštev v finalu dobilo vse domače tekme. Anaheim je nadoknadil zaostanka 0:2 in 2:3 v zmagah, zadnjega koraka pa ni zmogel. "Doma smo se počutili zares sproščeno. Glavni razlog, da smo dobili Stanleyjev pokal, so naše igre v naši dvorani," je poudaril vratar Martin Brodeur, ki je v zadnji tekmi ubranil vseh 24 strelov tekmecev. New Jersey je v letošnji končnici na domačem ledu od 13 tekem izgubil le eno. Za majhno tolažbo v taboru poražencev je poskrbela nagrada Conn Smythe, ki jo podeljujejo najkoristnejšemu igralcu v končnicah. Šele petič jo je dobil član poraženega moštva v finalu. Vratar Jean Sebastien Giguere je bil najbolj zaslužen, da so se Racmani sploh prebili tako daleč, predvsem s svojimi izvrstnimi obrambami v prvih krogih. V finalu je nekoliko popustil, nagrade pa mu ni mogel odvzeti niti Brodeur s tremi tekmami brez prejetega zadetka v finalu. "Težko je izgubiti na takšen način. Težko jih je gledati, kako se veselijo. Te nagrade nisem hotel. Veliko rajši bi imel tisto veliko srebrno," je skoraj v solzah povedal tragični junak Anaheima. Razočaran pa je bil tudi trener poražencev Mike Bobcock, ki mu je tako malo manjkalo do velikega meta: "Zdaj se počutim povsem izpraznjenega. Ponosen sem na fante, saj na začetku leta ljudje niso vedeli, da sploh obstajamo."