A prav poraz je tista beseda, ki je Schumacherja vedno tako zabolela ali pa jo je najraje kar preslišal. Saj se spominjate občasnih dirkaških demonov v njegovi glavi: namernega trka v zadnji dirki sezone 97, ko je v Jerezu zapeljal v bok tekmecu Jacquesu Villeneuvu, pa obračuna v sezoni 94 v avstralski Adelaidi, ko je kljub kontroverzni nesreči z Damonom Hillom osvojil svoj prvi naslov, tu je še želja po fizičnem obračunu s Coulthardom v McLarnovi garaži, pa klofuta, ki jo je na stezi dobil Sato, pa hladnokrvno parkiran dirkalnik v ovinku Rascasse in s tem onemogočen poslednji hitri krog neposrednim tekmecem, in še kaj bi se lahko našlo. Vse to so tipični primeri njegovega tekmovalnega značaja, s katerim je pokazal, da je pripravljen brezkompromisno, celo nešportno in brutalno, obračunati s tekmeci, ki bi ga lahko ogrozili. Ne, poraza Schumi nikoli ni prenesel, kar je bilo videti tudi v Monzi, ko je s stisnjenimi zobmi objavil svoj odhod. Morda je bila prav preklicana lanska vrnitev v formulo, v sveti rdeči bolid, njegov najbolj boleč poraz, ob katerem so bili razočarani navijači, trgovci …, nedvomno pa najbolj on sam, saj mu je poškodba oziroma motoristična nesreča verjetno vzbudila iskreni dvom v lastne sposobnosti. In prav slednje je verjetno v Michaelu Schumacherju zbudilo pravi in edini motiv za vrnitev na stezo. Da Schumi nečesa ne zmore, to enostavno ne pride v poštev. Očitno je našel dovolj neporavnanih računov, vključno z zadnjo sezono – Kimijev prihod v Ferrari in bitka z Alonsom za osmi naslov –, da bi dirke spremljal le na monitorjih kot svetovalec.