Na Otoku imajo stvar celo za tako resno, da se pred jutrišnjim srečanjem v Estoniji že ukvarjajo z izračunavanjem finančnih izgub ob neuvrstitvi na evropsko prvenstvo, prav tako pa se - kot se za Angleže spodobi - že ukvarjajo z usodo selektorja, na katerega so še po polomu na svetovnem prvenstvu lansko poletje polagali toliko upov. Sloviti tabloidi so bili tako že dva dneva pred tekmo leta polni zapisov, ki Steva McClarna svarijo, da bo službo do nadaljnjega obdržal le v primeru zmage nad zelo skromnimi, a zaradi kritičnosti položaja vseeno strah zbujajočimi Estonci. Praktično vsi časniki pa so se na dolgo in široko ukvarjali z vsemi pomembnimi vidiki, ki bi jutri lahko preprečili potencialno katastrofo. Nekateri največ upov polagajo v Beckhama, ki je v petek odigral odlično in angleški izbrani vrsti spet dal nekaj tistega, kar ji je v prvem delu kvalifikacij manjkalo. Drugi se ukvarjajo predvsem z Beckhamovim naslednikom na mestu kapetana Johnom Terryjem, ki soigralce roti, naj se v popolnosti zavejo pomembnosti baltske odprave. Tretji pa v ospredje postavljajo Franka Lamparda, ki je v slabi formi in je v petek odigral celo tako slabo, da so praznično ozračje kar nekajkrat skazili žvižgi razočaranih navijačev. »Gorje nam, če v Estoniji ne zmagamo. Ne smemo si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo v primeru neuspeha, in ne moremo si privoščiti, da bi se domov vrnili s čimerkoli drugim kot s tremi točkami,« poudarja Terry, ki je šel v zgodovino kot strelec prvega zadetka za angleško reprezentanco na njenem novem domačem štadionu, Lampard pa obljublja, da bo v Estoniji na žvižge odgovoril na najboljši možni način. »Ne preostane mi drugega, kot da kritike sprejmem in se z njimi spoprimem. Mislim, da navijače najbolj moti dejstvo, da že dolgo časa nisem dosegel zadetka, prepričan pa sem, da bi jih imel spet na svoji strani, če bi gol zabil v Estoniji.« Bo že držalo. Še več, tisti, ki bo Angliji jutri prinesel zmago, ima zagotovljen status velikega junaka.