Prav urejanje zbranega gradiva in razvrščanje po posameznih obdobjih je od Mihaela Bučarja terjalo mnogo prečutih noči, še pred tem pa ogromno terenskega dela, pogovorov s svojci pokojnih železničarjev, brskanja po arhivih in obiskov železniških postaj širom po Štajerski. »Prava zakladnica dokazil o preteklosti in razvoju železnice na naših tleh je bilo podstrešje Koroškega kolodvora v Mariboru, zdajšnje postaje Maribor - Studenci,« pripoveduje Bučar in dodaja, da je ob prihodu v zapuščen arhiv že skoraj obupal, saj ni bilo videti drugega kot kakšnih 20 centimetrov debele plasti saj in razne navlake. A potem, ko jih je odstranil, se od podstrešja kar ni mogel ločiti… Tudi zbadanje okoliških stanovalcev, če bo železničarsko uniformo zamenjal za dimnikarsko, ga ni motilo. Tam je, denimo, našel tudi celotno dokumentacijo o gradnji lesenega železniškega mostu v Mariboru, vključno z vsemi specifikacijami porabljenega materiala, originalnimi načrti in preračuni statike iz leta 1850. »Za most je bilo porabljenih preko 35 tisoč kubičnih metrov najboljšega lesa iz pohorskih gozdov, nemški projektant pa ga je preizkusil tako, da je dve lokomotivi, ki sta zapeljali čezenj, na drugi strani Drave pričakal s pištolo, naslonjeno na senca. Tolikšen je bil njegov čut odgovornosti do objekta, ki ga je ustvaril.«