Ni treba posebej razlagati, kako varljive so zasilne oznake, s katerimi knjigotržci pospremijo svoje najnovejše izdaje na trg. Nekaj takega velja tudi za zaznamek, ki je pri nas razmeroma slabo poznanega Dina Buzzatija (1906–1972) opredelil kot italijanskega Kafko. Ob vsem nasprotovanju tej rokohitrski oceni si vseeno ne morem misliti boljšega izhodišča za predstavitev Šestdesetih zgodb. O Buzzatiju namreč še največ pove vse, v čemer se od Kafke bistveno razlikuje. Edina podobnost in hkrati prvi pogoj, da o obeh tako različnih piscih lahko govorimo v isti sapi, pa je značilna tesnoba. Skupno jima je začudenje nad globoko brezosebnostjo principov, ki so že na začetku prejšnjega stoletja zavladali življenju in na kosce razmrcvarili tako najglobljo intimo kot najširše družbene trende.