vržejo ob tla, jih odrejo in odvlečejo dol s poti skozi trnje, da bi jih razmrcvarili, kar spominja na odlomek iz Petrovega razodetja (5, 30). Tiste, ki so dosegli platonski ideal, se pravi filozofijo, in ki so ga izvajali »v čistosti in pravičnosti«, čaka popolno motrenje, najpogosteje na »otokih blaženih« – še zmeraj se namreč pojavlja potreba po tem, da bi usodo v onstranstvu umestili, prostorsko uredili. Platon je poti za vmesne statuse po smrti iskal zaradi raznih pomislekov, denimo ideje, da mora kazen ustrezati zločinu, kot jasno pove v Državi (10, 615 a–b). In tudi zaradi pojmovanja usode tistih, ki so deloma krepostni: še naprej so vpeti v cikel reinkarnacij, od časa do časa pa jih doletijo – nedoločne – nagrade »v čistem bivališču; prebivali bodo na zemlji« (Fajdon, 114 c, 1–2). Platonska misel v zvezi z onstranstvom je, tako kot Stara zaveza, pravzaprav dualistična. V metempsihozi se duše spremenijo bodisi v hudobnejše duše bodisi v boljše duše. Božja kazen ne prizanese nikomur in Platon opozarja sočloveka: »Nikoli ti namreč ne bo odrekla skrbi; četudi boš tako majhen, da se boš pogreznil v globočino zemlje ali pa boš postal visok in odletel v nebo« (Zakoni, 10, 905 a). To spominja na psalm 139, 8: