S puncama hodimo že dve uri. Pogumno gremo vse globlje v gozd. »A se vama ne zdi, da gremo vse globlje in globlje v gozd?« »Kaj pa,« pravi Dana, »ali bi poklicale taksi?« »Reši nas lahko le taksi-helikopter.« »A sem mogoče imela kdaj kakšnega pilota, da bi nas rešil?« Dana razmišlja naglas. »Raje pomisli, če si imela kdaj Indiana Jonesa.« »Ali pa Tarzana.« Gozd je resnično vse gostejši. »Meta, mislim, da se nisi odločila za pravo smer.« »A zdaj bom pa jaz kriva?!« »Ne, midve sva, ker sva tako butasti, da ti slediva.« »Aha,« reče Meta užaljeno in sede na razmočena tla. »Boš čisto umazana,« pravi Dana. Meta jo pogleda s tistim svojim pogledom, ki ga je le ona zmožna tako pogledati, nekako kljubovalno presenečeno: »A se ti zdi, da si po dveh urah hoje skozi vlažno podrast čista?« Meta je resnično blatna do kolen. Z Dano se pogledava, tudi medve sva blatni do kolen, jaz še celo do riti. »Saj smo res potrebne počitka.« Tudi z Dano se usedeva k Meti na razmočena tla. »Ampak tole, z moje strani, ni počitek, temveč bojkot!« nama reče. »Aja?« »Ja, zdaj se kar sami znajdita, jaz vama bom samo še sledila.« »Zdaj, ko si vse za j., zdaj naj pa midve rešiva situacijo!« vzdihne Dana. »Kaj sem za j.?! Če bi bilo po tvoje, bi kar stale stredi gozda in čakale. Da pride mimo kakšen moški, seveda. Ali pa, da se bo mimo pripeljal eden od tvojih bivših, ki še tvojega imena ne ve več?« Uh, tale je pa nesramna! »Aha, po tvoje bi morale čakati na kakšno žensko, mar ne?« ji reče Dana cinično in jo posmehljivo gleda. Ona nikoli ne ostane dolžna. »Ej, ej, ej! Dovolj imata. Če bi se radi kregali, bosta to počeli v Ljubljani, ko mene ne bo zraven! Zdajle bi jaz raje našla pot iz tega začaranega gozda!« »Potem se pa potrudi,« je Meta še kar odrezava. »Daj, ne izgubljaj živcev, tudi meni je prišlo blato do spodnjih hlač.« Vstanem. »Jaz bi ubrala to pot. Če ima katera kakšne pomisleke ali drugo idejo, na dan z besedo!« ukažem. Punci ubogata, malo ju je sram, ker se tako otročje pričkata. In gremo naprej; počutim se kot Vietnamu.