Pisalo se je leto 2004, ko je 2. avgusta takrat 18-letni nadarjeni otrok Valencie dobil priložnost za velik preobrat v svoji mladi karieri. Netopirji so se dogovorili, da bodo dotedanjega člana svoje druge ekipe posodili Getafeju in da ga bo ta dal v moštvo za nastopanje v elitni španski ligi. Manjkal je le nogometašev podpis in prav z namenom podpisati vse potrebne papirje se je fant zjutraj tistega dne skupaj z očetom in zastopnikom odpravil na natanko tristo kilometrov dolgo pot do španske prestolnice. Usoda je hotela, da je Madrid naslednjič videl mnogo mnogo pozneje. Približno na polovici poti je bil namreč avtomobil, s katerim je trojica potovala, udeležen v hudi prometni nesreči, v kateri se je kar šestkrat obrnil okrog svoje osi in se poškodoval do neprepoznavnosti. Temu primerno je bilo stanje potnikov, pri čemer jo je najhuje skupil prav Raul, ki so ga v bolnišnico prepeljali z minimalnimi možnostmi za preživetje. Večina je bila prepričana, da mu ne bo uspelo, v Španiji pa ga ni bilo junaka, ki bi si ob tragični zgodbi upal pomisliti na to, da bo mladenič kdaj lahko nadaljeval tako zelo obetavno kariero poklicnega nogometaša. Po nekaj dneh sprehajanja po meji med življenjem in smrtjo, po nekaj težkih operacijah ter izgubljeni vranici si je Albiol v bolnišnici postavil prav ta cilj. Ne le preživeti in popolnoma okrevati, želel se je vrniti na nogometna igrišča in nadaljevati tam, kjer je njegov napredek prekinila grozljiva nesreča. Utopija? Nekateri so tako razmišljali na glas, drugi so molčali le zato, ker fantu niso hoteli jemati brezmejnega poguma, tretjih preprosto ni bilo. Prav pa je imel le takrat komaj polnoletni ter na bolniško posteljo prikovani nogometaš; in to kako zelo prav.