Uživaštvo res postaja razkošje lahkomiselnih. Na nacionalni televiziji morajo reporterji imeti ves čas v mislih, kdo bo zvečer urejal osrednji dnevnik, in temu prilagajajo dolžine izjav teh ali onih politikov. Povrhu so plače slabe zaradi izgub, ki jih že zdavnaj ne bi bilo, če ne bi prav politiki to na posebej perverzen način ustrezalo. Vse več novinarjev vojščakov te ali one politične stranke se nam kaže z malih ekranov; le oni v takšnem, s poštenim novinarstvom sprtem služenju še vidijo smisel. Tudi eksistenčni. Jutri, pojutrišnjem jih, če jim bo sreča mila in bo njihova stranka prosperirala, čakajo druge, bolje plačane službe. Protesti iz novinarskih vrst zaradi odprave soglasja članov redakcije k imenovanju urednikov RTVS so upravičeni, vprašanje pa je, kaj bo odslej drugače. Nas bodo pitali s še bolj pristranskimi informacijami? Koliko bolj, če pa je celo televizijski novinarski sindikat zdaj sprejeti rešitvi ugovarjal s podatki, da direktor televizije in nekateri uredniki že zdaj ne delajo profesionalno, temveč politično pristransko? V tokratnem parlamentarnem spopadu je zmagala vladajoča koalicija, opozicija pa se je s svojim nasprotovanjem pretvarjala, da ji gre za demokratičnost obveščanja javnosti. Polnil je prve strani časopisov in začetke informativnih oddaj. Medtem pa do poštenega obveščanja upravičena slovenska javnost že nekaj let izgublja bitke za dobre in prave informacije. Neenakopraven boj se odvija na svetu za radiodifuzijo. Tam so preglasovali predsednico dr. Sandro Bašič, ki je predlagala zamrznitev dodeljevanja radijskih frekvenc komercialnim radijskim postajam. Na nedavnem festivalu slovenskih nekomercialnih radijskih postaj se je Bašičeva med drugim vprašala, koliko radijskih postaj nebo nad Slovenijo sploh prenese in resignirano svetovala urednikom nekomercialnih radio: »Če Slovenija ne bo sprejela ustrezne nacionalne politike, bo najbolje, da se kar sami ukinete.« Prevladuje prepričanje, da poprej omenjena radiodifuzna velikodušnost najbolj ustreza prav političnim strankam. Razmnoževanje komercialnih radiov, ki imajo zaradi nižjih zahtev po lastni produkciji izjemno nizke obratovalne stroške, lahko sproži propad nekomercialnih radijski postaj. Če že ne tega, pa vsaj, da bodo nekomercialni radii začeli manj programsko, uredniško in novinarsko neizprosno poročati o vseh vrstah politične korupcije, kršenju predpisov, površnosti državne birokracije, razmetavanju z denarjem države in lokalnih skupnosti ... To se ponekod že dogaja in tako nekomercialni radii postajajo vse bolj komercialni ter s tem izgubljajo prednost na edinem področju, kjer so še lahko boljši od komercialnih postaj. Nenazadnje je tudi večina domačega gospodarstva, torej naročnikov oglasov, že pod vplivom te ali one političen opcije. Svoje povedo tudi številke. V Sloveniji je ta hip 22 nekomercialnih radijskih postaj. Le dve izmed njih sta bili ustanovljeni po letu 1992. Ob njih pa je po tistem letu pri nas nastalo 43 komercialnih radijskih postaj oziroma programov. Velika večina razpoložljivih radijskih frekvenc je šla njim. Slišnost nekomercialnih radiov je tudi na ta način ostajala omejena, čeprav niti pred možnostjo ustanavljanja komercialnih radiov ni bila zadovoljiva. Ob tem pa zakon o javnih glasilih že od leta 1994 zavezuje državo k odgovornosti, podpiranju razvoja nekomercialnih javnih glasil, vlado pa, da »s posebnim predpisom uredi način in kriterije za sofinanciranje (nekomercialnih - op. p.) javnih glasil ...« Ukrepov, ki bi nekomercialnim glasilom vsaj olajšali neenakopraven boj za oglaševalski tržni kolač s komercialnimi glasili, Slovenija ni nikoli oblikovala, kaj šele sprejela. Na to pomembno pomanjkljivost je v petih letih od uveljavitve zakona nista opozarjala niti novinarski sindikat niti društvo novinarjev. Če se je torej včeraj našim televizijskim poklicnim kolegom zgodila politika, če se je predvčerajšnjim dogajala s sila spornim osnutkom bodočega zakona o medijih, se lahko jutri pripeti vsej slovenski novinarski srenji. Radio Celje obletnico svoje ustanovitve letos proslavlja z geslom 45 let radioaktivni. Bo skupaj z drugimi nekomercialnimi postajami dočakal pet desetletij? Bi bilo še najbolje, da se prično naši televizijski in radijski kolegi spet malo bolj množično zapijati?