Ker minister Dular ni hotel vpisati Republike Slovenije v zemljiško knjigo kot nove lastnice Pristave na Bledu, se je 12. aprila letos s pismom, naslovljenim na državnega sekretarja na kulturnem ministrstvu, oglasil Jože Osterman, nekdanji sekretar na tem ministrstvu in človek, ki je vodil celoten projekt Pristava. V pismu je na koncu zapisal: "... trdno sem prepričan, da je nujno čimprej izpeljati vladni sklep o donaciji Pristave fundaciji ... sam bom v naslednjem tednu vseskozi v zvezi z Almiro, da uredimo problem, ki so ga zakuhali s hipoteko ... Mislim pa, da je glede na obstoječi položaj potrebna hitra donacija, ki bo tudi ustrezno motivirala vse, ki sodelujejo v Fundaciji Ciuha." Kako to, da se je Jože Osterman, čeprav ni bil več v kulturniški službi, tako zelo zavzel za doniranje? Peter Božič, ki je med Pelhanovim in Ostermanovim mandatom, ko se je začela dogajati afera Pristava, že služboval na ministrstvu za kulturo, ne razume takšnega razmetavanja z denarjem: "Svinjarija je, ker se razporeja denar za stvari, ki ne zadevajo kulture, hkrati pa imamo kup intervencij za manjše vsote, takšne po približno pet tisoč nemških mark, ki jih je ministrstvo moralo zavrniti, recimo za Mio nidarič, Zlato ptico, Jazz klub na Beethovnovi ali pesniško zbirko Andreja Lutmana. Stvari se je očitno peljalo tako kot v starih časih, ko se je financirala nekakšna stalna klientela. Na drugi strani se je z nakupom vlagalo več kot 170 milijonov tolarjev v projekt, ki ne more služiti niti minimalnemu kulturnemu namenu. Sprašujem se, odkod prav Ciuhi ta privilegij."