Pravzaprav ni jasno, kdo ima več smole. Ali Janša s svojimi svetovalci ali svetovalci s svojim delodajalcem, ali oboji z volilci ali pa morda kar volilci z obojimi. Najbrž imajo vsi skupaj precej smole. Namreč, nedvomno je, da si je Janša pot na oblast utrjeval tako na ideologiji čistih rok kot tudi na ideologiji skrajnega egalitarizma. Egalitarni sindrom je sicer vseprisoten, a med Janševimi potencialnimi volilci ga je vedno bilo več in je bil izražen bolj neposredno. Kar je razumljivo, ker je jedro Janševega volilnega telesa strukturno predisponirano za egalitarno odzivanje. Razmišljanja in ideje naših mladih ambicioznih ekonomistov dokazujejo, da so odnosi v demokraciji preveč zapleteni, da bi njihovo urejanje smeli prepustiti ekonomistom. Saj nič ne oporekam njihovim posamičnim ugotovitvam o vzročno-posledičnih odnosih, težava je v tem, da se kompleksnega življenja in hotenj neke družbe in države ne da reducirati na enodimenzionalne pojasnitve. Ko je Mrkaić jeseni v Financah objavil svoj provokativni članek z naslovom Kultura ubija! Dobesedno! in v njem pisal o grotesknih nasprotjih med razmetavanjem denarja za 'kulturo' in nujnimi vlaganji v zdravstvo, je sugeriral, da se moramo vprašati tudi, kakšne so koristi, ki jih naši družbi prinaša Metelkova. Metelkova mu gre očitno še posebno v nos, saj kar neposredno namigne na kvarne vplive te alternativnokulturne oaze, ko se retorično vpraša, koliko bolnikov bi rešili, če bi milijarde, ki so jih od leta 1993 do leta 2004 zapravili 'kulturniki' na Metelkovi, porabili za zdravljenje rakavih bolnikov. Upam pa si trditi, da gre za stotine življenj na leto! Z napadom na Metelkovo kot finančno manj pomembno postavko kulturnega ministrstva je v svoji provokativnosti vseeno konformen, saj se je v velikem ovinku izognil večjih porabnikov. Denimo etabliranih kulturniških krogov Nove revije, ki so blizu njegovega delodajalca Janše. Po Mrkaićevih računih pač ne gre spregledati, da potemtakem tudi vsaka subvencionirana pesniška zbirka ugasne kakšnega rakavega bolnika. In povrh skupna živa teža kupcev povprečne slovenske pesniške zbirke ne presega teže kakšnega ducata Mrkaićev. In še huje. Nekatere super drage filme slovenske proizvodnje si je ogledalo prej nekaj sto kot nekaj tisoč ljudi. Zanimivo je, da se ob tem napadu na kulturo niso oglasili tisti kulturniški krogi, ki ob vsaki, tudi veliko manj vulgarni demontaži berejo javne maše, zahtevajo opravičila, odstope. Verjetno zato, ker je Mrkaić ta čas njihov.