Pisalo se je davno leto 1962, ko je, takrat še razmeroma neizkušen pevovodja, stopil pred pevce celjskega mešanega pevskega zbora Prešeren. Sledili so številni nastopi, koncerti, Prešernov zbor je žel uspehe in Edi je bil nanj ponosen. Pet sočasnih let je Edi vodil gimnazijski pevski zbor, polni dve desetletji je dirigiral legendarnim celjskim Žabam. Ob vsem tem je še vedno našel čas za gledališče, kjer je bil glasbeni opremljevalec mnogih predstav, pa korepetitor. Leta 1991 se je Prešernov zbor preimenoval v Celjsko pevsko društvo, zborovodja je bil isti. Vse do lani, ko je izpregel, na njegovo mesto pa je stopil njegov sin Matevž. Štirideset let na čelu zborovskega petja in v ospredju vsega glasbenega in kulturnega dogajanja v mestu ob Savinji, ki ga je imel neizmerno rad. Zato je bil z veseljem tudi kronist, da bi glasbeni dogodki in glasbeniki njegovega časa ne šli v pozabo. In štirideset let je minilo, ko je lani v tem času v celjskem mestnem parku nazadnje dirigiral množici mladih pevcev z vseh koncev domovine in sveta. Kako rad je imel mladino in kako zelo je verjel vanjo!