Kakšni so zdaj vaši odnosi s podjetjem Boehringer Ingelheim Austria? Sprva smo imeli eksluzivno pravico za prodajo novih materialov temu podjetju. Ker pa drugim kupcem nismo smeli prodajati, smo pogodbo spremenili. Zdaj lahko izdelek prodajamo vsem kupcem po svetu, v zameno pa smo se odpovedali pravici do licenčnine za uporabo tehnologije. Seveda tehnologije nismo izgubili, tisto, kar je povezano z našim materialom, lahko zdaj ponudimo vsem svojim kupcem. Računate, da boste s tem več iztržili? Morda, na dolgi rok. Šlo je predvsem za odločitev skladov tveganega kapitala, ki so zagovarjali možnost, da si odpremo svetovni trg za vse svoje izdelke in tehnologije, čeprav na krajši rok izgubimo licenčnine. Vas ni mikalo, da bi enostavno prodali licenco in si omogočili razmeroma lagodno življenje. Ne, mi želimo izdelovati svoje izdelke in jih prodajati. Poleg tega take rešitve ne bi sprejeli vlagatelji. Tvegani kapital vedno želi iztržiti največ, kar lahko. Raje tvega in ne dobi nič, kot da bi dobil manj od maksimuma. Kako velik je trg za vaše izdelke? Tržna niša je vredna okrog milijardo dolarjev in hitro raste. Kdaj računate, da boste ugriznili v to pogačo? Če razviješ programsko opremo, jo lahko zelo hitro prodaš. Na področju farmacevtike in biotehnologije pa je bistveno drugače, ker so kupci zelo previdni. Če gre pri zdravilu karkoli narobe, lahko bolnik umre. Zato so testiranja zelo dolgotrajna. S tehnologijo moraš priti že v predklinična testiranja, potem so še tri klinična testiranja in še druga testiranja, tako da ves cikel traja približno 7 do 10 let. Na začetek množične prodaje svojih izdelkov lahko tako računamo nekje v letu 2008 ali 2009. Brez močnega financiranja, ki ti omogoča razvoj in preživetje vsa ta leta, nimaš nikakršnih možnosti za uspeh. Mi smo v razvoj vlagali od 50 do 65 odstotkov letnih prihodkov. To je brez tveganega kapitala nemogoče pokriti. Na srečo naši vlagatelji razumejo posebnosti biotehnologije. Greva še na drugo področje. V zadnjem času ste zelo kritični do poslovnega okolja pri nas. Pravite, da je nespodbudno za delovanje viskotehnoloških podjetij. Slovenija bo morala začeti uporabljati znanje, ne pa ga samo producirati oziroma povzemati. Sicer bo postala obrobna »banana državica«. Osebno se mi zdi zelo velik problem za razvoj države neuravnoteženo stanje pri raziskovalcih. V javnih ustanovah dela 5000 raziskovalcev, v gospodarstvu pa samo 1800. V razvitejših državah je razmerje ravno obratno. Dejstvo je, da je za sedanje stanje kriva v veliki meri država s svojim načinom financiranja. Ti raziskovalci v povprečju bolje živijo kot tisti, ki delajo v gospodarstvu. Država bi morala raziskovalcem ponuditi okolje in mehanizme, da bi ustanavljali svoja visokotehnološka in inovativna podjetja. Primer BIA Separations ne more biti model za Slovenijo. Mi smo imeli veliko trme in še več sreče. Tako se ne da množično delati visokotehnoloških podjetij. Pa so raziskovalci sploh pripravljeni ustanavljati svoja podjetja? Med mladimi je veliko zainteresiranih, vendar se vse ustavi, ko se zaposlijo na kakšnem inštitutu in jih kolesje pogoltne. »Znanstvenikom« je pod častjo prodajati svoje rezultate. Nihče pa ne razmišlja, da mora nekdo dajati denar, da oni lahko raziskujejo. Njim se zdi delati v znanosti višji ideal. Kaj pa tista tekstilna delavka, ki je leta plačevala davke in financirala raziskovalce, danes pa izgubi delo, ker raziskovalci niso posodobili tehnologije, da bi lahko bila konkurenčnejša?! Tudi raziskovalci morajo nekako povrniti investicijo davkoplačevalcem. Ne pravim, da se moramo odpovedati bazičnim raziskavam. Vendar podprimo samo največje genije, drugo pa usmerimo v aplikativne projekte in podjetništvo. Že statistično je jasno, da v Sloveniji ne moremo imeti 5000 vrhunskih bazičnih raziskovalcev. Tisti, ki so svetovne špice oziroma so potrebni za pedagoške procese, naj ostanejo, druge pa naj država motivira za prehod v gospodarstvo. Mi smo na svoji spletni strani razpisali nagrado 50 tisoč evrov za tistega, ki bo dobil Nobelovo nagrado za raziskovalno delo v Sloveniji. Taka nagrada dvigne ugled države in v tujini odpira vrata visokotehnološkim podjetjem. Ko danes povemo tujcem, da prihajamo iz Slovenije, nam vsi rečejo, češ v Sloveniji pa že ne morete imeti visoke tehnologije, katere znane znanstvenike pa imate? Kako vaše predloge sprejemajo tisti, ki o teh stvareh odločajo. Sem predsednik Sveta za tehnološki razvoj pri Ministrstvu za gospodarstvo in že štiri leta opozarjam na ta problem. Z ministrom Vizjakom zelo dobro sodelujeva, tako kot sva prej z dr. Petrinovo. Oba problematiko zelo dobro razumeta, problem je v drugih ministrstvih. Pred kratkim so se v ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo celo pohvalili, da bodo v novem študijskem letu financirali 120 mladih raziskovalcev v negospodarstvu in 45 v gospodarstvu. Namesto da bi razmerje obrnili, ga ohranjajo oziroma prepad še povečujejo. V lanskem letu so podprli le 30 mladih raziskovalcev v gospodarstvu, nekaterim so prošnjo zavrnili, čeprav so pogoje izpolnjevali! V BIA Separations dokazujemo, da so inovativna in visokotehnološka podjetja bistveno storilnejša od inštitutov, kar velja tudi za razvite države, verjetno zaradi stalne grožnje s stečajem, če ne bo rezultatov. Lahko izračunamo, koliko denarja smo dobili od državnih raziskovalnih projektov in kakšni so rezultati v obliki patentov. Raziskovalce na inšitutih daleč presegamo tudi po številu objavljenih strokovnih člankov, ki so zanje merilo uspeha. Seveda velja to za povprečje, saj tudi na inštitutih delajo izjemno kakovostni raziskovalci, žal pa so ti v manjšini in se v povprečju izgubijo. Zakaj se po vašem mnenju stvari ne premaknejo z mrtve točke? Znanost je bila na področju mehanizmov financiranja vedno močnejša od gospodarstva. Če ne zaradi drugega že zato, ker ima več časa in mehanizmov za lobiranje. Za doktorja znanosti imate dokaj neobičajno razmišljanje. Pri nas se znanstvene titule štejejo za dokaz sposobnosti. Sam ne mislim tako. Podjetnik brez formalne izobrazbe je lahko bolj ustvarjalen in inovativen kot kak doktor znanosti. V Sloveniji lahko doktorat pridobi vsak, ki je vztrajen in zna dobro ponavljati znanje. Celo tako je, da ga laže pridobi tisti, ki ni preveč kritičen in ustvarjalen. Upam si trditi, da je bilo pred sto leti bistveno težje končati tehnično šolo na Dunaju kot danes doseči doktorat znanosti, pa ne samo v Sloveniji, temveč kar na splošno, predvsem na Zahodu. Pred nekaj dnevi ste prejeli priznanje za podjetnika leta. Kakšni so bili prvi odzivi? Moram reči, da mi je čestitalo veliko ljudi, tudi takih, od katerih tega nisem pričakoval. Drugih bistvenih razlik še ne čutim. Pričakujem, da bo med odzivi tudi kak negativen. Vas bomo odslej pogosteje videvali v javnosti, tako kot se je to zgodilo Ivu Boscarolu? Ne, sam ne uživam v javnem nastopanju tako kot on. Se bom pa angažiral pri promociji visokotehnološkega podjetništva. Recimo, da čutim to dolžnost. Na tem področju imam izkušnje in imam tudi sam kaj pokazati. Lahko dokažem, da se da uspeti in prebiti v vrh svetovnih tehnologij.