Ne vem ali se je v enem tednu počitka »ulegla« kondicija, so se poznale potrdile, izkazale »višinske priprave«, jih mora človek res dobiti po glavi, da zna potem vse skupaj bolj ceniti ali pa je bila pokrajina res tako lepa, da sva šele v drugi polovici najinega potovanja Mongolijo doživela v dno duše, kljub dejstvu, da so bile razmere za kolesarjenje še težje. Tako sva v enem izmed vročih popoldnevov, ki so kar »tekmovali« med seboj, kateri nama bo bolj »skuhal« glavo, srečala skupino dansko-mongolskih skavtov, ki je po Mongoliji potovala s starim avtobusom. Postregli so nama s kosilom, dodatno pa sva se osvežila še v mrzli vodi. To je postal kar ritual, obred kadar je kakšna reka ponujala svoje razkošje. Ali pa spet drugič se je ob postanku pod skalami, kjer je bil edini košček sence, ustavila mongolska družina, kjer je ena od deklet celo govorila angleško. V očeh Mongolcev sva lahko vedno znova videla izraze navdušenja nad opravljeno potjo po krajih, ki jih zaradi velikih razdalj sami v svoji lastni državi nikoli ne bodo obiskali. Pot so nadaljevali čez pol ure, ko so v razgret avto položili komaj devetmesečnega dojenčka z golo ritko, drugi komplet oblačil pa je bil moker. Najbrž so ga oprali kar v kakšni reki, mimo katere so se peljali.