V njegovem dolgem življenju se je zgodilo toliko zanimivega, da bi lahko o njem pisali knjige. Luka je pričel pisati kroniko o političnih dogodkih že kar po prvi svetovni vojni. Seveda piše tudi osebni dnevnik in ni je stvari na vasi in tudi širše, ki je ne bi zabeležil. Skozi življenje ga je pot vodila tudi v vsa društva, ki so obstajala v Žičah. Bil je telovadec, tamburaš, pevec in član društev, ki so danes aktualna. "Bi me čudno gledali, če se ne bi včlanil v vaška društva. Se mi pa zgodi, da včasih ne plačam članarine, potem pa za izgovor povem, da sem že v letih. " je v šali razlagal zbrani družbi. Dodal je še tole: "Ko sem bil mlad, sem zelo rad plesal. Kupil sem si kozarec vina, ga postavil na mizo in potem celo noč vrtel dekleta. Nekoč sem ostal dva dni brez hrane, ker je mama opazila razmazano šminko na mojih ustnicah. Tudi vasoval sem naokoli in enkrat prestregel vsebino nočne posode. Takšnih in podobnih je bilo veliko. Sedaj, ko sem v letih, grem v cerkev bolj poredko, ker vzbujam pozornost in potem ljudje pozabijo moliti. Za družbo imam psička Čokija in osebno bom obračunal s tistim, ki bi mu kaj žalega storil. Opozoril bi še ljudi, da bo letos suša in bo zmanjkovalo vode. Zato raje pijte vino. Lani sem se še vozil s kolesom. Letos pa se bojim, da bi ta belo (smrt) povozil."