Na najhujšo bedo, povezano z najstarejšo obrtjo, naletimo na drugem koncu države, v avtonomni ukrajinski republiki Krim. V predmestju upravnega središča Simferopola se namreč sredi belega dne ponujajo ženske s socialnega dna. »Ali delaš? Koliko staneš?« damo brez sprednjih zob in z razmazano šminko izzove voznik Kolja. »Delam, delam. Petdeset grivn je moja cena.« V vročem popoldnevu, na vročem asfaltu, ponuja svoje telo za komaj sedem evrov. Na še eno ubogo paro naletimo nekaj kilometrov stran. »Greš za 150 grivn z nami?« jo rutinsko, kot da bi to ne počel prvič, povabi taksist. »Bojim se. Koliko pa vas bo?« sprva omahuje zdelana svetlolaska v šumeči trenirki, nato pa s strahom v očeh prikima. Ko odpeljemo naprej, nam sledi z odsotnim pogledom.