Stališče skeptikov se naslanja na analizo svetovne trgovine ter finančnih tokov in ugotavlja, da je ekonomska soodvisnost vse prej kot nov pojav v svetu in priznava kvečjemu rastočo internacionalizacijo v svetu dominantnih državnih ekonomij. Po njihovem mnenju ne gre torej za oblikovanje integriranega svetovnega trga, ki je celo manj razvit in obsežen kot je bil v obdobju klasičnega imperializma ob koncu 19. stoletja, ampak le za nove vplive razvitejših držav pri zagotavljanju ekonomske liberalizacije v okviru nekakšne regionalizacije oziroma koncentracije svetovnega trga, ki danes zajema le Evropo, pacifiško Azijo in Severno Ameriko. Skeptiki so tudi mnenja, da države pri tem procesu nikakor ne zgubljajo svoje tradicionalne vloge, ampak ostajajo primarne usmerjevalke gospodarskih tokov. Dokaz za vprašljivost dejanskih učinkov globalizacije vidijo tudi v rastoči marginalizaciji »tretjega sveta«, ki ostaja povsem nezanimiv za večino transnacionalnih podjetij. Slednja v resnici delujejo predvsem znotraj »razvite triade«, podobno pa se dogaja tudi s finančnimi tokovi. Posledica takega stanja torej nikakor ne more biti razvoj nove »globalne civilne družbe«, kot menijo hiperglobalisti, temveč celo poglabljanje razlik med civilizacijami, ki vodi nujno tudi v nove konflikte med civilizacijskimi bloki.