erem v Delu že od sobote 29. novembra 2008 (druga stran) raznorazne odzive na imenovanje Dimitrija Rupla za svetovalca Boruta Pahorja in danes v Delu, 3. decembra, o Polemiki v poslanskem klubu, odzivi z zgražanjem večine pa se mi zdijo naravnost neverjetni. Predvsem zato, ker niti eden od negodovalcev ni vprašal novega predsednika vlade, zakaj se je tako nenavadno odločil, potem bi vsaj zvedel za vzroke iz prve roke in iz najbolj zanesljivih ust, mu ne bi bilo treba ugibati in bi se nato lahko jezil neizpodbitno argumentirano ali se nemara celo nehal jeziti. Jaz sem sicer do politike in politikov nasploh, ne samo domačih, prej mlačna in skeptična kot kakšna njihova privrženka in navijačka (kar mi znanci in prijatelji, ki na politiko nekaj dajo, pravzaprav zamerijo), zlasti odkar vem, da je denar – pravijo mu kapital, pa ne Marxov - tista vzmet, ki vrti, vrtinči in krotoviči ves svet, kolikor ga je, pa še res je, a vseeno rada pogledam, zlasti po volitvah, kdo vse se je povzpel na komandno mestno in bil okiten z visokimi saržami in obremenjen s težkimi odgovornostmi, in koga bom odslej zelo pogosto videvala – z opozicijo v ozadju na preži - v cajtengih in na TV in o njem čula… vita, morte e miracoli, kot pravijo Italijani, pomeni pa, da bom zvedela vsesorte in še kaj žmahtnega za povrh. Izrežem si celo strani s fotografijami in jih vtaknem v svojo delovno knjigo, da jih imam stalno pri roki in, ko je sila, ko pozabim, kdo je kdo in za kaj je pooblaščen, ga pač poiščem in tako lažje identificiram. Tudi ženske navadno rada preštejem. Odkar se kot strastna bralka šolam tudi pri – po avtodefiniciji - teoretskem psihoanalitiku, kritičnem mislecu, osebnem svetovalcu in kolumnistu Romanu Vodebu, vem sicer, da gre prvenstveno za – citiram – neženstvene, falične, oz. možate emancipiranke alias za že izmaličene ženske, ki namesto da bi zdravo tuhtale, kako vsesplošno zadovoljiti moškega, se gredo politiko in podobne aseksualnosti, pa se jih temu navkljub in kljub invektivam omenjenega slovenskega kolumnista na moč veselim. Bravo, ženske, in bravo stranke, ki vam puščajo do besede, ne pa tlačijo v ozadje ali za zapeček. Izvoljena garnitura se mi zdi tudi precej cije, ki pa ga bo treba nadzorovati”. Meni, da “sumerske glinaste tablice še vedno lahko beremo, dolgoročnega preživetja digitalnih besedil pa ne smemo imeti za nekaj samoumevnega”. Knjiga letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo Le Clezia se “ukvarja s prikazom razlik med civilizacijami”, je povedal urednik knjige Andrej Blatnik. Knjigo Pomlad in drugi letni časi je v slovenščino prevedla Mojca Medvedšek. Knjigo Neron, krvavi pesnik madžarskega pisatelja iz prve polovice 20. stoletja Desza Kosztolanyija, je prevajalka Marjanca Mihelič označila za “kvazi zgodovinski”, psihološki roman o neizživetem pesniku. Roman po njenih besedah ne govori le o rimskem cesarju Neronu, pač pa o vseh “Neronih današnjega časa”.