Propad civilizacij velja za nekakšno vsebinsko nadaljevanje dela Puške, bacili in jeklo . Avtor je obdelal zadnjih trinajst tisoč let razvoja življenja na našem planetu, vse skupaj pa izpeljal iz teze, da je posamezna civilizacija organsko ukoreninjena v živalstvo, rastlinstvo, podnebne ter geološke in geografske razmere območja, na katerem je, in da so sedanje razlike med civilizacijami odsev precej različnih izhodiščnih razmer v pradavnini. Kljub večstoletnemu dokazovanju mnogih znanstvenikov, da so določene človeške rase superiornejše od drugih v vseh pogledih, torej v telesnem in intelektualnem, kar jim daje pravico, da evolucijsko (z uporabo naprednejšega orožja itn.) prevladajo nad njimi, Diamond v enostavčnem poantiranju svoje knjige pribije, da je »zgodovina za različna ljudstva potekala različno zaradi razlik v njihovih okoljih in ne zaradi bioloških razlik med ljudstvi samimi«. Za vse to v obsežni knjigi natrese nič koliko dokazov, od obračuna Maorov z Moriori, dveh ljudstev z enako genezo, a v poznejšem razvoju, zaradi različnih okoliščin prebivanja, drugačnim odnosom do bojevanja, kar ima za naravni eksperiment zgodovine, do zasedbe Srednje Amerike, ki so jo Španci izvedli z nekaj stotnijami vojakov nasproti mnogoštevilnemu, toda drugače vzgojenemu in oboroženemu avtohtonemu prebivalstvu.