si ne zmore več naloviti dovolj hrane za preživetje. Njegovo življenje v divjini je bilo »naporno, okrutno in kratko«, kot je o pradavnem življenju lovcev in nabiralcev že v 17. stoletju ugotovil angleški filozof Thomas Hobbes, ki ga v knjigi Puške, bacili in jeklo citira tudi Jared Diamond. Diamond, drugače profesor geografije na Kalifornijski univerzi, je zanjo pred desetimi leti dobil Pulitzerjevo nagrado, pri nas pa smo ga spoznali s knjigo Propad civilizacij, v kateri nam je pojasnjeval vzroke za propade nekdaj močnih kultur, od Majev do vikinške Grenlandije. Propad civilizacij velja za nekakšno vsebinsko nadaljevanje dela Puške, bacili in jeklo. Avtor je obdelal zadnjih trinajst tisoč let razvoja življenja na našem planetu, vse skupaj pa izpeljal iz teze, da je posamezna civilizacija organsko ukoreninjena v živalstvo, rastlinstvo, podnebne ter geološke in geografske razmere območja, na katerem je, in da so sedanje razlike med civilizacijami odsev precej različnih izhodiščnih razmer v pradavnini. Kljub večstoletnemu dokazovanju mnogih znanstvenikov, da so določene človeške rase superiornejše od drugih v vseh pogledih, torej v telesnem in intelektualnem, kar jim daje pravico, da evolucijsko (z uporabo naprednejšega orožja itn.) prevladajo nad njimi, Diamond v enostavčnem poantiranju svoje knjige pribije, da je »zgodovina za različna ljudstva potekala različno zaradi razlik v njihovih okoljih in ne zaradi bioloških razlik med ljudstvi samimi«. Za vse to v obsežni knjigi natrese nič koliko dokazov, od obračuna Maorov z Moriori, dveh ljudstev z enako genezo, a v poznejšem razvoju, zaradi različnih okoliščin prebivanja, drugačniega odnosa do bojevanja, kar ima za naravni eksperiment zgodovine, do zasedbe Srednje Amerike, ki so jo Španci izvedli z nekaj stotnijami vojakov nasproti