Kranjska razstava na treh prizoriščih rekonstruira njegovo umetniško pot in prikazuje dela njegovih raznolikih sledilcev. Dve manjši postavitvi prikazujeta dela njegovih sledilcev, zaznamovana z njegovim nevsiljivim mentorstvom, ki je mladim kolegom namesto prevzete estetike omogočilo ustvarjalno širino, kar dokazujejo povsem različni pristopi in slogi avtorjev Klavdija Palčiča, Cesara Picottija, Franka Vecchieta, Rada Štruklja in drugih. Nasprotno je Avgust Černigoj predstavljen s popolnoma nereprezentativnim izborom svojih del, kar kaže na dejstvo, da so organizatorji pač vzeli, kar so pač imeli. V osrednjem prostoru sta na voljo dva kratka filma o umetniku iz poznega ustvarjalnega obdobja, ob tem pa so postavljena najbolj prepoznavna dela iz druge polovice 20. let, ki sodijo v kontekst njegove konstruktivistične faze in se zrcalijo v enotnih abstraktnih kompozicijah skozi premišljene geometrijske oblike črno-belih ploskev. Mednje sta postavljeni dve najbolj izraziti deli, stilizirana avtoportret in slavni portret Srečka Kosovela. Preostanek razstave predstavlja kasnejša obdobja, kjer prevladujejo grafike z najrazličnejšimi motivi, od portretov do krajinskih motivov. Avgust Černigoj je torej ob svoji posthumni priljubljenosti dobil novo potrditev in razstavo, ki ima, podobno kot mnoge predstavitve velikih imen s povsem razbitim opusom, težave z naborom relevantnega materiala. Razstava tako dosega povsem drugo raven pomembnosti, ki je bolj zgodovinske kot likovne narave. Ob tem dejstvu pa bi pričakovali izdatnejše raziskave in obširnejše spremljevalne tekste. Vsebinski akcent tako obvisi pri opozarjanju na ideološko konstruirano uradno zgodovino umetnosti, ki zavrača premnoge čudovite ume.