Primerjalna študija o Prešernu in Mickiewiczu nosi podnaslov O slovenskem in poljskem romantičnem verzu. Primerjava verznih vzorcev je torej potekala na več različnih nivojih, kjer niso nepomembne in sploh ne obrobne tudi razlike med obema jezikoma, saj je za slovenski jezik značilen »prost naglas«, v čemer se razlikuje od drugih slovanskih jezikov. Določenih razlik pa ni moč razložiti z ustrojem samega jezika, temveč »z verzifikacijskim izročilom in iz njega izoblikovano metrično konvencijo«. Ta pa se v slovenskem in poljskem jeziku znatno razlikuje. Pretnar je poleg tega primerjal umetnostne nazore obeh pesnikov ter to ponazoril z razčlembo njunih pesniških manifestov, Mickiewiczeve pesmi Romantika in Prešernove Nove pisarije. Ta, pa tudi nadaljna primerjava je odvisna tudi od literarnega izročila, ki se v precejšnji meri razlikujeta. Lahko celo rečemo, da bogati poljski tradiciji, ki jo je s svojo poetiko in poezijo nadgrajeval, dopolnjeval in ji kljuboval »največji poljski romantični pesnik« v tistem času parira Prešeren, ki to tradicijo v slovenskem prostoru v bistvu šele ustvarja. Zato je razumljivo, da je njegov pristop večkrat bolj formalne narave v primerjavi z Mickiewiczevim tematskim, saj je moral šele iznajti določeno pesniško obliko, ki ustreza slovenskemu jeziku. Primerjava med obema pesnikoma poteka tako na metrični, skladenski kot kompozicijski ravni, osvetljuje motive za različne motive, učinke itn., skratka nadvse dragocene ocene in analize, namenjene strokovnjakom. Ob tem je zelo zanimiva tudi Pretnarjeva razčlemba Prešernovih prevodov Mickiewicza (s čigar poezijo se je seznanil prek M. Čopa) in primerjava z ostalimi prevodi, kar je verjetno šele podlaga za nadaljne, novo raziskovanje.