Menda je že Prešeren napisal, da kdor ne ve o čem bi pisal, piše o letnih časih, kdor pa ne ve o čem bi se pogovarjal, se pogovarja o vremenu. No, moj tokratni namen pač nima izvora ne v enem ne v drugem. Povod za naslov je namreč uvodnik v Delovo napoved za bojda zgodovinsko rokometno tekmo, ki se je odvijala to soboto v Celju. Glede na pogovore večine ljudi, ki so se prejšnji teden srečevali v Celju in v bližnji okolici, glede na časopisne članke, glede na različne komentarje športnih strokovnjakov in navadnih blebetavih vsevedov, je možno sklepati, da je rokomet, v Celju, vsaj za nekaj časa, zasenčil vse ostalo; celo kakšne politične zdrahe, črno kroniko ipd. Kot sem pisal že pred časom, ko so naši vrli rokometaši izpadli, takrat kot državna reprezentanca, iz kvalifikacij za svetovno prvenstvo, me kot, bolj ko ne literarno usmerjenega človeka, rokometno zanesenjaštvo niti ne prizadene preveč. Je pa seveda res, da nam je v Celju, od kar nekaj razvitih športov, ostal samo še rokomet. In treba je priznati, na evropski, če ne celo na svetovni ravni. Ampak, tudi tukaj je potrebno ohraniti zdrav razum, če ga seveda kaj premoremo. Nekaj je volja, drugo pa je moč. Resnici na ljubo moram napisati, da sem ob začetku odločilne tekme s hrvaškim prvakom za nastop v finalu evropskega ekipnega prvenstva tudi sam vpil in kričal ob televizijskem zaslonu. Ob tem mi je v glavi brenčala naslovnica iz Dela o meteorološki napovedi plus 8. Toda kaj je prav za vremenarje najbolj značilno - to, da se največkrat zmotijo. Tako se je zgodilo, kar se pač je - zagrebški »metalci žoge« so nas gladko zamrznili pri minus šestih, golih namreč. A, lepo vas prosim, kaj je to v primerjavi s kakšno obveščevalno afero, da o piranskem zalivu in Trdinovem vrhu sploh ne govorimo.