znemirljivo dogajanje, ki smo mu priča, oživljanje in novo opredeljevanje problema italijansko-slovanskega sožitja, ima globoke korenine. Sto petdeset let stara izjava italijanskega publicista Pacifica Valussija o nujnosti asimilacije Slovanov ob severovzhodnih obalah Jadrana govori tudi o našem času. Če se asimilacija Slovencev in Hrvatov ne bi nadaljevala, bi po Valussijevem mnenju prišlo do tekme med “sosednima, različnima civilizacijama, v kateri bi ena stran skušala nadvladati drugo. Toda tekma bi se vselej končala v prid manj civilizirane stranke, bolj delavne, v naporih bolj vztrajne.” Ti civilizaciji naj bi bili torej po sodbi enega od utemeljiteljev asimilizacijskih posegov zoper Slovane kakovostno različni. Danes, ko je pojem o stopnji civiliziranosti že presežen, pa različnosti ne razumejo tisti, ki razširjajo tezo, da sta za razvoj slovensko (slovansko)-italijanskega sožitja v preteklosti enako kriva nacionalizma obeh narodov. Povzročala da sta narodnostne boje, vojne spopade, maščevalne obračune in izseljevanja. Ni mogoče zanikati, da nacionalni preporod tako Italijanov kot jadranskih Slovanov, Slovencev in Hrvatov, ni netil in gojil nestrpnosti, v obe smeri, a vendar je med njima že v začetkih in tudi kasneje temeljna razlika, predvsem v pojmovanju razmejitvenega vprašanja. Če so Slovenci postavljali meje svoji bodoči Zedinjeni Sloveniji v okviru večnacionalne države, če so zahtevali, da dobi slovenski jezik na domačih tleh enakopravno mesto, je bil cilj Italijanov drugačen. Osrednja zedinjevalna misel se je srečevala s stremljenji avstrijskih Italijanov, ki so se želeli osvoboditi pripadnosti avstrijski državi ter se z ozemljem vred, na katerem so bivali, združiti z matico. Ta ozemeljska zahteva pa se ni ozirala na slovansko prebivalstvo, ki je živelo na Goriškem, Tržaškem in v Istri - italijanski nacionalizem je prešel državne meje in načrtno pretil z asimilacijo drugorodcev. Da je razlika med nacionalnima gibanjema že v osnovi raz-