V cukrarniški kompleks je dostop skozi vrata stanovanjske stavbe (nasproti bencinske črpalke) najbolj lagoden, poleg stanovalcev pa ga z zvijačno pridobljenim ključem uporabljajo tudi tamkajšnji stalni brezdomci. S pomočjo tega ključa sva s fotoreporterjem z dvorišča Cukrarne skozi zamrežena, a odprta vrata oprezno stopila noter v hišo strahov. Drsala sva po nastlanih tleh hodnika in se znašla v prostranih prostorih golih zidov in zevajočih lukenj v vegastem stropu ter se prebijala naprej mimo ožganih tramov in več kot meter in pol visokih kupov najrazličnejše navlake, od zavrženih ležišč, praznih plastenk, injekcijskih igel in žlic do smrdljivih cunj in človeških iztrebkov... Nekje na koncu labirinta v prvem nadstropju, za ogromno okroglo luknjo na tleh, sva naletela na prvo zasilno brezdomsko bazo, katere uporabnik je bil očitno nekje zunaj, v mestu. Sodeč po mokrih tleh v bližini ležišča si je mehur zjutraj olajšal že kar tam.