Kar zadeva izvor tujk, ki niso termini in potemtakem ne nastopajo v nobeni stroki, ga v prvem koraku preverijo v Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju (1997) in v drugem v Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika (1976-95). Merilo, po katerem se beseda uvršča med tujke, so, kot je poudaril Miloš Tavzes, pri sestavljanju slovarja krepko dvignili - Snojevo merilo je 16. stoletje, njihovo pa sredina 19. stoletja, ko je v slovenščini vrelo od jezikovnih sprememb in se je oblikovalo strokovno besedišče. Tako so za tujke obveljale besede, ki so se slovenskim pridružile pred dvesto leti, čeprav bo povprečen Slovenec najbrž ostrmel od začudenja, ko bo v slovarju tujk naletel na njemu tako domače bradljo, vlak in vodik, ki so vse češkega izvora. Kar zadeva poreklo drugih kulturnih tujk, povečini iz grščine in novolatinščine, slovar navaja osnovno obliko v jeziku, v katerem je nastala, in ne v jeziku, iz katerega jo je prevzela slovenščina. Manj kot polovici besed, ki so bile v uredniški obdelavi, se bo uspelo uvrstiti v tiskano različico slovarja. Ta bo imel do 1300 strani z več kot 60 tisoč gesli, kar je dovolj, da zasluži pridevnik »veliki«.