Zaradi provokativnih teorij bi bilo pričakovati vsaj polemiko, če po mnenju teologov dialog ali pa strokovna debata nista mogoča. Ali je verovanjska nebrižnost v slovenski katoliški teologiji tako brezupna, da teologov ne zanimajo več niti osnovna teološka vprašanja? To vpraševanje leži v ozadju Tarasovih kritičnih besed na račun vodilnih slovenskih teologov. Strinjam se, da je nebogljenost oznanjevalnega govora pri nas več kot opazna na vsakem koraku. Parafrazirajoč Ivana Preglja, bi lahko dejal, da slovenska duhovščina nima več jezika, s katerim bi času primerno oznanjala evangeljsko sporočilo in razlagala nauk vere ustrezno percepciji sodobnega človeka. Morda pa gre za banalnejšo zadevo. Ko usahne vera, usahne tudi potreba o pogovoru o veri in verovanju. Nadomesti jo volja po družbenem obvladovanju vernika. Tako se slovenska duhovščina vse bolj zateka v politikum, v organiziranje lastnih struktur, v reševanje gospodarskih vprašanj in v obvladovanje družbe po vzvodih gospodarskega in političnega delovanja. Kakor da je boj za duše prepustila stihiji tim. duhovnih gibanj in kani človeku vladati po vzvodih družbene moči, tudi njegovi duši nemara. Človek je resda kupljivo bitje, a v celoti ga zvesti na tržiščno blago ne gre. Tisto jedro, po katerem človek ostaja človek, se pravi bitje, ki presega zgolj biološko in družbeno uresničevanje, ostaja neulovljivo. Tu poteka pravi boj za duše, če ostajamo pri tradicionalni označitvi. Strinjam se s Kermaunerjem, da slovenska katoliška Cerkev odpoveduje prav na tej ravni. Taras pa vrta v to bistveno vprašanje. Zato teološki diskurz z njim nikakor ni lahek, posega namreč v samo bistvo krščanskosti, tudi (ne)krščanskosti slovenske katoliške Cerkve in njene teologije. - Če ne čutiš ne moči ne motiviranosti za soočenje s tako provokativno mislijo, se pač umakneš v molk in prezir.