Prevajanje iz angleščine je slaba rešitev, a ker Slovencev, ki bi znali tibetansko, ni na pretek, morda niti ne tako slaba. Težje pa je zadovoljivo odgovoriti, zakaj prevajati po oseminšestdeset let starem prevodu. Prevajalec v svoji spremni besedi zapiše: »Toda, da bi sploh lahko začel dovolj delikaten postopek 'repesnjevanja' Tibetanske knjige mrtvih /Svetina je pred prevodom Knjigo mrtvih dramatiziral/, je bilo treba najprej vsaj v grobem prevesti besedilo, knjigo, ki sem jo že nekaj let imel pri sebi in to - kdo ve po kakšnem naključju - prav četrto izdajo prvega prevoda lame …« Ne gre za kontingentne okoliščine, da je ta prevod pač slučajno bil na razpolago, pač pa za prepričanje, da je ta prvi prevod tudi najboljši prevod. To pojasnjuje tudi prevod uvodne študije iz te izdaje, ki se kot na edino veliko avtoriteto sklicuje na Tibetanski budizem ali lamaizem, izdan leta 1895. Starejše je, boljše je. Še več: ta prevod ni trdo delo na tekstu, primerjanje izvirnika in različnih prevodov ter poglabljanje v strokovne študije, pač pa delo na samem sebi. Takole pravi Svetina: »Da bi dosegel to stanje brezželjnosti, sem moral storiti, kar sem se nameril storiti: prevesti Bardo Thödal.« Ta nuja postane jasna ob branju uvoda, kjer se lama zgraža nad »učenjaki«, ki mislijo, da lahko razlagajo nauke, v katere ne verjamejo.