Jezik je sredstvo sporazumevanja med ljudmi. Osnovna enota besednega jezika je beseda, s katero kaj poimenujemo. Ker ima vsaka beseda določen pomen, je zapovrstje črk oziroma glasov v njej nezamenljivo. Če zapovrstje spremenimo, se spremeni tudi pomen (kras : srak). Pri zapisovanju besed upoštevamo pravopisna pravila (o zapisu glasov s črkami v različnem glasovnem okolju, o rabi začetnice, o pisanju besed skupaj ali narazen oziroma z vezajem ter o deljenju besed). Kadar govorimo, pa se držimo pravorečnih pravil (o izgovoru s črkami zapisanih glasov, pri čemer upoštevamo tudi glasovno okolje in posebne glasovne zveze, ter o naglaševanju). Pri povezovanju besed v višje enote, tj. besedne zveze, stavke oziroma povedi, upoštevamo slovnična pravila (o oblikah besed, o njihovi stavčni vlogi, o pomenskih razmerjih med besedami in podobno). V besedju slovenskega jezika je veliko besed, ki nimajo le enega pomena. Pravimo jim večpomenke. Prvi izmed v slovarju navedenih pomenov posamezne besede je osnovni, vsi drugi pa so nastali na podlagi pomenskega prenosa (metaforičnega ali metonimičnega). Kadar večpomenke rabimo v drugotnem (prenesenem) pomenu, naš namen ni le poimenovanje česa, ampak naslovniku sporočamo tudi o svojem razmerju do predmetnosti, o kateri sporočamo, in (ali) o razmerju do naslovnika (npr. Kako ljubek mucek. Ti si moje sonce.) Vsi drugotni pomeni seveda niso primerni za vse govorne položaje, zato moramo pri izbiri besed upoštevati okoliščine sporočanja (sporočevalca in naslovnika ter kraj in čas sporočanja). Z različnimi besedami lahko poimenujemo tudi isto stvar; pri izbiri teh besed prav tako upoštevamo okoliščine sporočanja. Besede, ki nimajo le poimenovalne vloge, ampak nosijo tudi podatek o prej navedenem razmerju, so slogovno zaznamovane. Enopomenske besede rabimo le za poimenovanje, ne pa tudi za izražanje razmerja do sporočanega ali do naslovnika. Primerne so za vse govorne položaje, zato so slogovno nezaznamovane. Enopomenske so večinoma tudi strokovne besede (termini). Besedje jezika se ves čas spreminja. Določenih besed zaradi sprememb v družbeni stvarnosti in v razvoju na tehničnem področju, na primer na področju informacijske tehnologije, tako ne rabimo več, saj so izgubile poimenovalno moč. Take besede so starejše oziroma zastarele (čitatelj). V jezik pa nenehno sprejemamo tudi nove besede (bralnik), s katerimi moramo poimenovati nove predmete, pojme, razmerja in podobno. Ker vsega besedja maternega jezika in pomenov besed ne obvladamo v celoti, se o tem lahko poučimo v jezikovnih priročnikih. Besedje slovenskega jezika je zbrano v splošnem enojezičnem razlagalnem Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pravopisna in pravorečna pravila za ustrezno rabo pa so zapisana v Slovenskem pravopisu, ki vsebuje tudi obsežen slovarski del. Besede so v slovarjih zapisane v slovarski obliki, in sicer samostalniki v imenovalniku ednine (vozel), pridevniki v obliki za moški spol ednine (vozlast), glagoli pa v nedoločniku (vozlati). O slovničnih pravilih, ki jih moramo poznati za pravilno rabo besed v višjih jezikovnih enotah, v katere jih med govorjenjem ali pisanjem povezujemo, se lahko poučimo v Slovenski slovnici. Ker noben jezik ni povsem brez tujejezičnih prvin, lahko podatke o izvoru besed poiščemo v Slovenskem etimološkem slovarju, če ne razumemo pomena prevzete besede, pa si pomagamo s Slovarjem tujk. Obstajajo tudi posebni terminološki slovarji, v katerih je zbrano in razloženo besedje določenega strokovnega področja. V zapisanih in govorjenih besedilih pa sporočevalec lahko rabi tudi nebesedni jezik (npr. različne vrste tiska, fotografije, skice, grafe), ki je namenjen dodatnemu ponazarjanju vsebine sporočila, izražene z besednim jezikom. Nebesedna sporočila sprejemamo s čutili. Pogosto gre v besedilih tudi za kombinacijo obeh načinov sporočanja (na primer na televiziji in radiu, v časopisih in revijah, v učbenikih, reklamnih sporočilih, predstavitvah naprav in postopkov ...). Tako kot nekatere besede niso primerne za vse govorne položaje, tudi vsi načini nebesednega sporazumevanja niso primerni za vse sporazumevalne okoliščine in tudi niso enako družbeno sprejemljivi. Gre predvsem za nebesedne spremljevalce govorjenih besedil (npr. neprimerna obrazna mimika, kretnje rok in podobno).