Drugo skupino besedil zaznamujeta značilna predstavnost in jezik, tj. podobe argentinske pokrajine (zlasti pragozda) ter uporaba neslovenskih imen in celo povedi. Razumljivo je, da so ta besedila nastajala v času, ko je pisatelj živel v svoji novi domovini Argentini. Gorjančev Pavlek (1958), ki ga podnaslov označuje kot sodobno mladinsko bajeslovno povest, je fantastična pripoved, postavljena v resničnostni/realni in umišljeni/fantastični dogajalni prostor (gre torej za značilni zgradbeni vzorec »prestavitve« osebe iz realnega v »magično-mitični svet« (Kobe, 1987: 133): bolni Pavlek, po katerega pride škrat Čatež z letečim krožnikom, se iz Argentine preseli v pravljični svet Triglava, nato pa se, skupaj z mitološkimi osebami, vrne v Argentino. V značilno okvirno zgodbo fantastične pripovedi (nevihta in dečkova bolezen in ozdravitev, babičina smrt) je vstavljenih nekaj bolj ali manj samostojnih pripovednih enot. Prva zajema Pavlekovo seznanjanje s Triglavskim pravljičnim svetom (škrati, vile, Kraguljež, zlatorog, škopnik itd.) in njegov beg od Bedanca ter popotovanje po Argentini; druga (manjša) zgodba je povezana z Pavlekovim obiskom Mojstrane in srečanjem s pisateljem J. Vandotom, ki ga označi za drugega Kekca. Čisto posebno zgodbeno celoto tvorijo vloženi komentarji npr. poglavje Križem kražem nad Slovenijo, ki je s svojo opisnostjo in čustveno vznesenostjo slogovno drugačno od ostalih in je tudi po Kunčičevi samooznaki »poglavje, ki malce stopa iz okvirja celotne zgodbe« (prav tam: 32). Podobno vsebino ima tudi poglavje o potovanju pravljičnih bitij po Argentini in obisku Misijonskega pragozda ta del povesti se v veliki meri navezuje na snov, ki jo obravnava povest Dogodivščine v pragozdu, prevladujejo pa opisi značilnosti pragozda in živali ter spomini na znamenite Slovence v Argentini (npr. A. Novačan) in slovenske kraje (Bariloče); ti deli, ki s svojo deskriptivnostjo zavirajo dinamiko dogajanja fantastične pripovedi, delujejo skorajda preveč informativno, da bi lahko poslali organsko vpeti v zgradbo besedila. Tako je estetsko še najbolj učinkovito povezovanje dveh mitoloških izročil (možic Yasiyatere, ki je pred sedemsto leti odšel izpod Triglava v svet, in slovenski Čatež), jezikovno barvanje besedila (slovenščina in španščina) ter inovativno preobražanje pravljičnega klišeja (škrat v letečem krožniku, čaro-mehaniki pod Triglavom, čarovnice z atomskimi metlami). Še bolj opisne so Dogodivščine v pragozdu (1968), povest za mladino, ki je po avtorjevi opombi »prosto prirejena po zanimivem opisu Misijonskega pragozda Saše Stareta v Zborniku Svobodne Slovenije« (prav tam: 4). Vendar pa dogodivščine (kot pustolovščine) niso v središču Kunčičeve povesti, zato besedila ni mogoče primerjati npr. z deli (slovenske in neslovenske) trivialne mladinske književnosti, v katerih se napela zgodba od začetka do konca razpleta in zapleta. Kunčičeva povest je bližje zbirki posameznih zgodb, postavljenih v realno predstavnost pragozda z zvermi, kačami in Indijanci. Iz besedila opazno izstopajo obsežni opisi živali in njihovega vedenja, tako da bralca pritegne predvsem eksotika prostora in imen, zlasti indijanskih (npr. papiga z imenom mbaracau). Zbirka Najlepša je mladost (1974) vsebuje nekaj že objavljenih besedil (v zbirki Nebeška lestvica), posebnosti zbirke pa so besedila, za katera je značilna vzgojnost, npr. skrb za identiteto v humornem besedilu Škratec Rogatec: škrata, ki moti otroke pri pouku materinščine, učitelji pošljejo v deželo škratov. Narodnovzgojno je besedilo Ded Drobnogled kramlja, vzgojne poudarke pa vsebujejo tudi dedovi komentarji na račun modernih plesov (podpoglavje Divjaški plesi: »Rock and roll' je star, prastar ples afriških ljudožerov.« (Prav tam: 154.) tako vrednotenje modernih plesov je vidno že v Gorjančevem Pavleku (te plese plešejo čarovnice). Od tovrstnih pripovedi odstopajo besedila, poimenovana kot legende, tj. razlagalne pripovedke, ki pojasnjujejo nastanek kresnic, gob ali krizanteme, Pripovedno še najbolj uspelo je zadnje besedilo iz zbirke, Martin Kosabrin (ime Kosabrin se v Kunčičeven opusu pojavlja večkrat: Kosabrin kot berač, stražmojster), ki je zgodba o odraščanju dečka Martina, pisana kot njegova prvoosebna pripoved in označena kot mladostni spomini. Te vrste mladinsko prozo se da primerjati s Kunčičevo spominsko literaturo, tj. z besedilom Krivulje življenja, v katerem je mogoče najti tudi motivne drobce, uporabljene v njegovem leposlovju.