V prvo skupino se uvršča pravljica Najdenček Jokec (1930), na prepoznavnih pravljičnih situacijah zgrajeno besedilo o majhnem in jokavem otroku-najdenčku, ki ga kralj škratov obdaruje s čudodelnim prstanom. Po nizu preobratov se Jokec ponovno snide z očetom in materjo, ki ju je čarovnica iz maščevanja začarala v človeka-pesjana in ženo-kačo. Njuno trpljenje, prikazano tudi s tem. da ne razumeta ne človeške ne živalske govorice, se preobrne v srečo, ko je družina ponovno skupaj v značilnem srečnem zaključku pravljice (konec prekletstva, gostija, kraljevič in njegova izvoljenka). Tematizacija uboštva/telesne krhkosti, ki ljudi osrečuje in je na koncu zmagovalec, je tudi idejno središče pravljice Ptiček z dvema kljunčkoma (v izdaji iz l. 1932 je poleg pravljice v knjigo z istim naslovom vključenih še nekaj pesmic, izdaja iz leta 1967 vsebuje le pravljico): deklica Terezinka, ki je izgubila svojega nenavadnega ptička (z dvema kljunčkoma), se od čarovnika Gozdovnika nauči čarobni izrek/pesmico, s katerim se spremeni v poljubno žival. Po nizu sprememb, s katerimi se reši iz različnih situacij, pride do gradu. V ječah grajskega stolpa vidi človeško trpljenje, v zakletem stolpu pa mora izbrati med kruto, hladno in ošabno, a bogato Krivico ter nežno in blago Pravico. Dekličina odločitev za Pravico povzroči dopolnitev prekletstva in propad gradu, Terezinkin ptiček pa se spremeni v kraljeviča sklepno hvalo tlačanov deklici-rešiteljici dopolnjujeta podoba pravljično lepega gradu (novega doma) in simbolika sonca kot nove svetlobe/toplote v žalostni dolini. Ti dve besedili, ki razodevata izrazito idejno-etično dimenzijo Kunčičeve proze s pravljičnimi motivi, sta po svoji sestavi in zgradbeni razvidnosti ter dovršenosti tudi estetsko najbolj učinkoviti deli v njegovem proznem opusu. S svojo (v pozitivnem smislu) »naivno« zgradbo, brez kakršnih koli zastranitev, ki bi vnašale dodatne vzgojne ali aktualistične poante v temeljni pravljični tloris besedila, sta parabolični upodobitvi boja dobrega (tudi nemočnega in krhkega) z mogočnim/zlim, ta boj pa se v skladu s pravljičnim vzorcem konča z zmago dobrega. V prvo skupino besedil se uvrščajo tudi kratke mladinske pripovedi, zbrane v zbirkah Za židano voljo (1931) in Nebeška lestvica (1942). Za prvo zbirko sta značilni fantastičnost in humor; v posameznih besedilih se obe besedilni prvini povezujeta v zanimiv in nenavaden sklop, ki je glede na emotivno obeležje podoben nesmislu (V deveti deželi: vljudni striček osliček, volk, ki raja z ovčicami, muha z naduho, krvoločni polž). Od pravljične besedilne stvarnosti odstopa besedilo Tinček in Binček med ljudožerci s podnaslovom žalostnovesel roman dveh mladih tičkov sedemstranski »roman« v osmih »poglavjih« prikaže usodo dveh potepenih učencev in njuno spreobrnitev (opazne so nekatere zgodbene vzporednice s kasnejšim besedilom, priredbo Tinček in Tonček). Tudi zbirka Nebeška lestvica zajema motivno raznovrstna besedila: zanimiva sta nekakšna »portreta« dveh deklic (druga in tretja zgodbica), na Butalce spominjajo Prismodalci iz istoimenske zgodbe, kot razlagalno pripovedko pa se da opredeliti besedilo Kako so se zvezde bogu uprle (kresnice so zvezde, ki nočejo biti na nebu). Zbirko zaključuje Zgodba o revčku Andrejčku, ki je srečo iskal gre za pripoved o dečku, ki zbeži od bolne matere, blodi po svetu in išče srečo; šele na koncu mu berač Jakob Nesreča pove, da je sreča le Andrejčkova mama. Ko se Andrejček vrne domov, je mati že mrtva, on pa bo poslej ubogal njen glas v svoji duši. To besedilo, ki je s svojo teznostjo vzgojno, je v prozo preoblikovana Kunčičeva igra Za srečo (1937). Zadnje besedilo prve skupine je prozno delo prve skupine je prozno delo Cmokec Poskokec (1947); pripoved, ki spominja na fiktivni svet sodobne pravljice o smoku, ki se potepa po svetu in se nazadnje pusti pojesti pisatelju Bukovniku (ta lik je pisatelj uporabil tudi drugje).