poznali klobaso iz krvi, Špartanci pa so uživali črno juho, za katero so kuhali svinino v svinjski krvi, jo okisali in solili. Zraven so jedli sir, olive in fige. Prehrana starih Rimljanov je bila najprej preprosta. Glavna jed je bila neke vrste kaša, ki so jo uživali z zelenjavo in malo mesa. V času razcveta rimskega cesarstva pa so si privoščili prav razkošne pojedine. Za posamezne jedi so uporabili do 500 nojevih možganov in do 5000 ptičjih jezikov. Morske jegulje so hranili z mesom sužnjev. Na pojedinah so umetno izzivali bruhanje, da so lahko dalje jedli. Zelo razkošne pojedine je prirejal Lukul (lukulski pomeni razsipen in tudi nezmeren pri jedi). Nepravilna in razsipna prehrana je tudi pripomogla k propadu rimskega cesarstva. Iz 1. stoletja po našem štetju se je ohranila kuharska knjiga slovečega rimskega sladokusca Apiciusa. V njej opisuje tudi jedi, ki so jih Rimljani prevzeli od Grkov. V posebnem poglavju obravnava pripravo klobas, na prvem mestu klobase iz fazanov in pavov. Barbari in nordijski narodi, ki so postopoma osvajali dežele starega rimskega cesarstva (v 4. in 5. stoletju), so uničili zelo razvito rimsko kuharsko umetnost. Mnogo kuharjev so pobili, mnogi so se izselili in svoje znanje prenesli v druge dežele. Srednji vek ne pomeni v kuharstvu posebnega napredka. Važen se je zdel le zunanji videz in količina, manj pa okusnost jedi. Razvoj so ovirale tudi križarske vojne (v 12. in 13. stoletju), ki so povzročale lakoto in obubožanje. Križarji pa so k poznejšemu napredku le nekaj pripomogli. V Evropo so prinesli s svojih pohodov vrsto nepoznanih začimb: janež, kumino, muškatni orešek, klinčke in druge. Kuharska umetnost je ponovno zaživela in se razcvetela v dobi renesanse, in sicer najprej v Italiji (v 14. stoletju), pozneje pa v Franciji, kjer je dosegla tudi svoj višek konec 17. stoletja. Francoska kuhinja je postala vzor vsemu evropskemu kuharstvu. Kuharji iz Francije so odhajali na skoraj vse evropske dvore. Kuharstvo se je ob tem času razvijalo posebno po gradovih in samostanih. Ženski samostani so začeli sloveti zaradi svojih imenitnih slaščic. Na gradovih in v samostanih so se razvile tudi prve kuhinje, v katerih so pripravljali hrano za veliko Ijudi. Iz 14. stoletja se je ohranila verjetno najstarejša nemška kuharska knjiga. Izvira iz nekega frankovskega samostana in vsebuje recepte tudi za take jedi, ki jih poznamo še danes: kokošji ragu, ribja pašteta, nadevan prašiček, pecivo s sirom. Vse jedi so močno začinjali, a to ne samo zato, ker so bile v tistem času začimbe močno priljubljene, temveč so z njimi pogosto pokrivali slab vonj in okus že nekoliko pokvarjenih živil (npr. divjačine). V dubrovniškem muzeju hranijo eno najstarejših kuharskih knjig iz dobe renesanse. Tiskana je bila v Benetkah konec 15. stoletja in ima naslov De arte coquinaria (izg. de arte kokvinaria). Napisal jo je Bartolomeo Platina. V 17. stoletju je posebno slovel francoski kuhar Duxelles, ki ga imajo za reformatorja tedanje francoske kuhinje. Nova doba se je v gastronomiji začela v drugi polovici 18. stoletja, ko je Francoz Boulanger odprl prvo javno restavracijo. Za znanstvenika med sladokusci velja Francoz Brillat-Savarin (umrl I. 1826). Že star je napisal znamenito knjigo o psihologiji okusa. Temelje mednarodni kuhinji pa je postavil znani kuharski mojster — umetnik Georg August Eschoffier (umrl I. 1935). Imenovali so ga kralja kuharjev. Njegove številne knjige so prevedene v mnoge jezike. Posebno znana je knjiga Kuharski vodnik. V vseh svojih delih si je prizadeval, da bi se kuharska umetnost povzdignila v znanost. Zato je zahteval več natančnosti v sestavi receptov in natančno popisan tehnološki postopek pri pripravi jedi.