Kapitan Tahir počasi ustavi ladjo in takoj smo pripravljeni na akcijo. Meltem deli rešilne jopiče, preostali pa hitro zložimo opremo v čolne in ne nazadnje poskačemo vanje še sami. Ali ves čas vztraja, da nosimo jopiče, tudi ko je voda povsem mirna. Znova se odpeljemo vsak na svoj del obale in kot običajno najprej popišemo ribe, pregledamo, kako je z morskimi ježki, nato pa naberemo še alge za tako imenovan morski herbarij. Kar luštno je to delo in tudi izjemno zanimivo, še zlasti spoznavanje z latinskimi imeni različnih alg. »Kako si jih vendar zapomniš?« vprašam Alija, on je oceanograf, bo že vedel. »Ko smo študirali, smo šli na dno morja ponje, jih opazovali pod mikroskopom in si tako zapomnili, kaj gledamo,« mi odgovori s kančkom nostalgije po študijskih časih. Ob tem, ko sem z Meltem in Billur pozneje na krovu ladje sortirala vzorce in z njima pripravljala herbarij, sem pridno memorirala vse nove vrste, hkrati pa znanje utrjevala s priročnikom, ki smo ga imeli s seboj. Meltem in Billur sta prav uživali: »Kot kakšen otrok si, ki hoče natančno posnemati vse, kar počne mama!« sta se večkrat pošalili, ko sem radovedno spraševala po vrstah, srkala znanje tudi od njiju in jima pomagala. Nekoč je iz svojih potopov Serdar poleg alg prinesel še rdečkasto zeleno zadevo cevkaste oblike. Je to spužva? Morda korala? Zelo mi je bila všeč, imela je obliko križa in tako unikatno je delovala. No, kaj je zdaj to? Pograbim priročnik, iščem, a na videz je podobna tako spužvi kot korali. Serdar pravi, da je spužva, Meltem, da korala ... In tako se je med nami vnela prava debata o tem morskem rdeče zelenem križu, neučakani smo segali po literaturi, dokler znova nismo zlezli v čolne in začeli raziskovati obalo in iskati jame. Običajno smo preživeli ob obali v vodi praktično ves dan, od ranega jutra pa do kosila, po kosilu slaba ura počitka, nato pa spet v čolne in plavat vse do večera, dokler si nismo našli ustreznega zavetja nekje v bližini obale. Pristanišča oziroma bolje rečeno »nočišča« so bila precej divja in samotna, le redko smo imeli za družbo kakšne ribiče, ki so se podobno kot mi podali naprej še s prvimi žarki novega jutra.