portugalskih mornarjev. Na Atlantiku jih je presenetil vihar in povsem izmučeni so hoteli pristati v pristanišču Santo Domingo na Hispanioli. A novi guverner jim je odrekel gostoljubje in prostor v pristanišču. Kljub temu da ga je Kolumb posvaril pred viharjem, je s tridesetimi ladjami, do vrha natovorjenimi z zlatom, izplul proti Španiji. Nekaj dni kasneje je njegovo ladjevje zašlo v viharne vode in prav vse razen ene ladje so skupaj s svojim zlatim tovorom, 500 mornarji in poveljnikom potonile na morsko dno. Kolumb pa je plul naprej, se za nekaj dni ustavil na Jamajki, nato pa 14. avgusta 1502 prvič pristal na ameriški celini, v današnjem Hondurasu. Amerika je bila zdaj res odkrita. Dva meseca so njegove štiri ladje raziskovale obalo današnjih Hondurasa, Nikaragve in Paname. Ko so v začetku decembra spet zašle v enega od hurikanov, ki so že tedaj z morja pogosto pridivjali na kopno, je Kolumb v dnevnik zapisal: »Devet neskončno dolgih dni smo bili popolnoma izgubljeni in brez najmanjšega upanja, da bomo preživeli. Mnogo let že jadram po svetu, a tako besnega morja nisem še nikoli videl. Veter je bil tako silovit, da nam je preprečil, da bi pristali kjerkoli … Prisiljeni smo bili torej ostati na prekletem odprtem oceanu in čakati, da se vihar poleže. A nebo je bilo temno, rešetali so ga le grom in številne neusmiljene strele. Vsakič, ko nas je nebeška jeza oglušila, sem se bal, da bo ladja razpadla, da je vanjo treščilo in da bomo skupaj z njo zgoreli v vodi. Voda je lila z neba v neznanskih količinah. Moji možje