Lansko poletje sem nekaj prijetnih dni preživel z družino in prijatelji na otoku Silbi. Zame je bilo to dopustovanje še toliko lepše, saj je eden od prijateljev s seboj pripeljal doma narejeno dobrih šestih metrov dolgo jadrnico. Tako sem lahko jadral vsakič, ko se mi je zahotelo. Prevažal sem ljudi na plažo in z nje, prinašal sem jim hrano in pijačo in sploh vse, kar so potrebovali, ter počasi raziskoval obalo otoka od zaliva do zaliva. Mala jadrnica je bila hitra, lahka in zelo dobro opremljena. V zadnjem delu kokpita je premogla celo prečno tračnico, na kateri je bil nameščen mehanizem za pritegovanje škote glavnega jadra, kar na tako majhnih jadrnicah ni v navadi. In prav v tem je bila vsa težava. Skoraj vsi, ki so na jadrnico vstopali ali izstopali, so se stalno spotikali ob to tračnico, padali in jo brcali. Če je noga bosa, je to lahko zelo boleče, zato smo bili na jadrnici vedno primerno obuti, ne glede na visoke poletne temperature. Stalno sem poslušal jadikovanje ob udarcih in kletvice. Le komu je padlo na pamet, da postavi ta neugledni kos aluminija prečno čez ves kokpit in preprečuje neovirano gibanje po njem!? Lastnik je trdil, da je jadrnica narejena in opremljena po načrtu, torej je bila tudi tračnica na tem mestu predvidena.