Organizatorka Milana Vuković Runjić, ki je lastnica knjigarne s privlačno lokacijo v središču mesta in pisateljica, je ob koncu večera pozvala različna tabora znanstvenikov in pisateljev, naj poskušata odgovoriti na zgoraj navedena vprašanja. Najprivlačnejši med njimi je bil nedvomno odgovor Ivice Kostovića, bivšega politika in ministra ter ravnatelja Inštituta za raziskovanje možganov, ki je v uvodnem delu zelo učinkovito in znanstveno podkovano razlagal, kako deluje um človeka, ki se ukvarja z umetnostjo. Katerim nevronom, prevodnikom in drugim miniaturam, katerih imena sem seveda pozabila, smo lahko danes hvaležni, ko prebiramo Shakespearovega Hamleta ali Krleževe Zastave. Zaradi neverjetnih dosežkov današnje znanosti je njegova predstavitev mnoge osupnila. Občinstvo pa so najbolj zanimali vprašanja v zvezi s človeško zavestjo in tudi možganski center za avtobiografijo, ki ga je profesor Kostović v neformalnem delu druženja celo narisal na prtiček. Poleg njega so o skrivnostih človeškega uma govorili filozof Zdravko Radman, literata Nedjeljko Fabrio in Boris Perić ter drugi somišljeniki, ki so delovali kot kritična vez med racionalno znanostjo in fantazmo literature. Pisatelji so zelo iskreno pričali o lastnih mehanizmih pisanja, procesih, ki jih prepoznavajo. Vse skupaj je delovalo kot rahlo »premaknjen« poletni literarni večer, ob katerem se razpravlja o paralelnih svetovih, manični depresiji, genski determiniranosti, spominu pa tudi o duhu antiintelektualizma, ki smo mu v zadnjem času vse pogosteje priče tudi v književnosti.