Ali to drži? Ali starajoči se možgani niso več sposobni učenja? To vprašanje že dolga leta zaposluje raziskovalce možganov in do konca niso nanj odgovorili vse do danes. Gotovo je nekaj: Približno od sedmega življenjskega desetletja dalje hitrost dojemanja in spomin nazadujeta. Toda ali se zato zmanjša tudi sposobnost učenja nasploh? Izgleda, da so učni in spominski procesi soodvisni. Kot pojasnjuje ameriški profesor psihiatrije John J. Ratey v svoji knjigi Človeški možgani, pri učenju nastane iz informacije prek zaznave spomin, ki takoj, ko je shranjen, vpliva na bodoče učenje. Če bi možgani delovali po čistem načelu vzroka in posledice, bi se morala s pojemajočim spominom krčiti tudi zmožnost učenja. A zadeva ni tako enostavna. Kajti možgani so mikrokozmos: spomin je mogoče deliti na dolgoročni in kratkoročni ali delovni spomin, v vizualno-prostorskega, motoričnega, verbalnega, čutnega, epizodnega in semantičnega. Tudi inteligenca ni trdna, nespremenljiva velikost. Raziskovalci možganov ločijo čustveno inteligenco od kognitivne in ameriški psiholog Raymond B. Cattell loči »fluidno« in »kristalasto« inteligenco.