Kdor pa se vzpne na to 910 metrov visoko goro pozimi, bo o izvoru njenega imena drugega mnenja. Beseda vzpne ni čisto prava, zakaj vrhu se približa po razmeroma ravnem in gostem senčnem gozdu bukev, javorja in smrek. Ko se mora dvakrat še malo spustiti, se vpraša, kakšna gora da je to. Odgovor dobi povsem na koncu, ko pred njim zazija globok prepad, za njim pa širen razgled na sotočje Savinje in Save, na goro Veliko Kozje (987 m), ki je Kopitniku gorski in botanični brat, pa naprej na Lisco (947 m), tja do Sljemena nad Zagrebom. Rob Kopitnikovega prepada, kjer je na desni tudi njegov vrh, se pokaže kot velikanski, skraja ozek gorski hrbet, ki se vije v polkrogu. V prepadu se vrstijo kraški usadi in doline. Strme čeri, ostri dolomitni rogljiči so na sončni strani razvrščeni v obliki kopita. Na obeh konceh, kjer je kopito zakovano v svoja vršiča, so te čeri najdrznejše. Na desni strani je treba k njim in tudi k zabojčku, v katerem je vpisna knjiga, nekoliko poplezati. Jeklenice so tu speljane bolj za varnejši občutek nad previsom, ki ga izletnik čuti pod seboj. Več kot pet ljudi hkrati utegne na vrhu delati že nevarno gnečo. Ko spodaj ob srebrikavem rečnem traku izletnik zagleda železno kačo vlaka, se spomni, da je skozi okna vagona tale čer iz zelenega morja, na kateri stoji, videti kar nedosegljiva. In vendar, kako lahka, kako prijetna je bila pot do nje. Četudi je pot začel globoko doli, iz vlaka, in mu je srce v strminah tolklo. Zemlja se je zdela zvrnjena vznak. Z ostrimi skalami je tolkla v nebo kakor s kopiti, kakor da ima srce tudi sama.