Ilovarjevi smo si zadali dvojno nalogo: najti dovolj lahno hrano za vremenske razmere in sproti preveriti verodostojnost nekega lepo oblikovanega vodiča po slovenskih gostilnah in vinogradih, na čigar predstavitev so vabili čelniki SKD in v katerem smo našli veliko preverjeno dobrih naslovov. Res je tudi, da so nam na enemu izmed teh naslovov razložili, da je bila predstavitev v tej knjigi zvezana s "prostovoljnim"prispevkom oštirjev - "za promocijo" - ampak, kaj čmo, podobnih, strokovnih, nepristranskih prijemov smo itak vajeni tudi od nekaterih rubrik v dnevnem časopisju. In nam niso niti malo zavrli koles avtomobila, s katerim smo se odpeljali odkrivat neznano, namreč, da se v Mostu na Soči najde tudi kaj drugega razen na daleč vidne depandanse goriškega Šterka. Ker je že na poti iz slušalke pridišalo geslo srnjakova pečenka, se Ilovarjev trio niti ni preveč obiral pri preverbi postrvem zavezane okrepčevalnice Pri mostu v Plavah, kjer smo okusili le dovolj duhovite predjedi, dimljeno in marinirano postrv, si mazali popečene kruhke s postrvjim namazom in srknili kupico močne, a vesele Sosoličeve kapljice. Napaka! Dobra volja in slepo zaupanje sta nas ponesla do Skrta, mimo v oči bijočih opozorilnih znakov, kot so izostanek prežvekujočega nedeljskega ljudstva v prostorni oštariji, čudni vonji okoli kuhinje in z računalniškimi ikonami nasmeteni jedilni listi, do prave old skool terase z begonijami in razgledom na sotočje Soče in Idrijce. Tam nam je cela reč začela celo ugajati, posebej, ko smo na mizo, pod katero sem se spodaj podpisani nožno zapletel v pajčevino (?!), dobili iz časov komunistične strahovlade znane hotelske krožnike - ja, tiste s temno modro obrobo - in si ogledali kletno stranišče, ki po videzu sodeč datira iz Kraljevine Jugoslavije ali še starejših časov. Pričakovanje - u, zdej pa bo - se je brez drastičnih izgub ohranilo tudi po narezku, čeprav smo študirali, kaj je tako soškega na milanski podobni salami, in se je nekako pretlačilo tudi mimo nevznemirljive goveje juhe z domačimi rezanci, mimo domačih rezancev z lisičkami in štorovkami in njokov z ragujem, ki so bili na mirno prebavljeni ravni. Sledil pa je brezdanji padec kakovosti z eno mastnejših postrvi, kar jih pomnimo, šok zaradi žaganju podobne srnjakove pečenke, pred parimi urami kuhanega krompirja in neprebavljivih fažoletov in cuket v solati ter pričakovano pomanjkanje čustev ob tolminskem zrezku, piščančjem, s sirom in ščepom mletih orehov oplemenitenem fileju. Skrt sicer res dela svoj sladoled (in v bananinega daje prave banane), a se je tega skupaj z espressom vred menda učil pri Albancih, tako da nas je obšlo silno veselje že zaradi spodobnega sirovega in jabolčnega zavitka, potem pa nas je za finale zapahnil še smrad iz fekalij iz na teraso speljanega prezračevalnega sistema. Sicer smo vsi Ilovarjevi prebrali Alan Forda od začetka do konca, tako da nam ni tuj tovrstni humor, vendar nas je ob slovesu od Skrta obšla ta žalostna. In bi prijaznemu gospodu Skrtu namignili, da se je med drugim ujel v začarani krog brez stalnega priliva strank ni sveže hrane, da ima velike težave v kuhinji in s snago prostorov, tako da stodvajsetletna hišna tradicija postrvi sama po sebi ni dovolj niti za prehodni umetniški vtis. In kako se je Skrt znašel v bojda prestižnem vodiču, ki ga je spisal avstrijski, bojda gurman? Lahko da je prišel v konkurenco po strankarski liniji, lahko da zaradi osebnih poznanstev, to, da je tudi ostal, pa nas lahko prepriča le o enem - da je bolje slediti italijanskim registracijam kot avstrijskemu peresu.