Častihlepni in zmagoslavni Napoleon je bil prepričan, da mu je usoda naložila nalogo združiti vso Evropo pod svojim vodstvom, s čimer bi se lahko primerjal s cesarjem Karlom Velikim: »Nikomur ne želim škoditi, toda kadar se moj voz zgodovine premakne, se ne ustavi pred nobeno oviro. Pomilujem vse tiste, ki se znajdejo pod njegovimi kolesi.« Novo priložnost za dokazovanje mu je ponudila sama velesila Anglija (ali Velika Britanija), ki je že 1803 Franciji znova napovedala vojno. Francozi so po uvodnih bitkah začeli zbirati vojsko in ladjevje za širokopotezno invazijo na angleški otok. Vendar jim je britanski admiral Nelson dve leti uspešno blokiral vojno mornarico v Toulonu. Ko pa se jim je uspelo združiti s španskim ladjevjem, jih je Nelson 1805 uničujoče porazil pri Trafalgarju (blizu Gibraltarja) in hkrati v bitki izgubil življenje, a ne zaman – Napoleon je moral opustiti misel na izkrcanje, saj mornarice skorajda ni več imel. Nelsonova mornarica je s to zmago zagotovila britansko nadvlado nad svetovnimi morji za nadaljnjih sto let. Za nove zmage se je Britanija naslonila na zaveznice in ustanovila tretjo koalicijo. Pridobila si je Avstrijo – ta ni mogla prenesti, da se je Bonaparte vmes razglasil za kralja Italije – in Rusijo ter Švedsko. Prusija je še vztrajala v nevtralnosti, več nemških kneževin pa je prestopilo na njegovo stran.