V zgodnjem srednjem veku so zato odločno odsvetovali hojo na pogansko otoško goro, kjer je kraljeval hudič s čarovnicami iz vse Padske nižine. Na goro je bilo dovoljeno stopiti le eno noč v letu, in to na najkrajšo (23. na 24. junij). Takrat so se namreč čarovnice spremenile v kače in grozeče sikale v okolici rimskega svetišča. Ljudje iz objezerskih vasi so se prav na ta večer zbirali in veslali na otok ter lezli na goro. Spotoma so se preštevali, in če je kdo manjkal, so menili, da je gotovo med kačami. Tako so marsikatero žensko, ki ni lezla na goro, razglasili za čarovnico in nemalo jih je po mučenju končalo s kamnom okoli vratu na jezerskem dnu. Danes ljudje v najkrajši noči ne preštevajo več čarovnic. Tudi na goro ne lezejo več tako množično, zato pa noč prebedijo v gostilnah, na klopeh ali pa kar tako na toplih tratah. To naj bi obiskovalce očistilo grehov ter hudobnih in pohujšljivih želja. Brez magije pa to noč ne gre, saj imajo glavno besedo vedeževalke, ki berejo prihodnost iz polžjih sledi. Ob zori se mnogi okopljejo v vodi ali pa vsaj povaljajo po rosi, kar naj bi zagotavljalo srečo zaljubljencem in mladoporočencem.