Roman opisuje deklico, ki je zelo pametna in se z veseljem uči pisati. V tistem času je bilo to dovoljeno samo njenim bratom, ker so takrat verjeli, da ženske, ki razvijajo svoje možgane, ne morejo imeti otrok. Ne govorim o talibih, temveč o evropskih kristjanih. Johanna se uči tako, da bere preko bratovega ramena in pri dvanajstih letih ne zna samo brati in pisati, temveč tudi latinsko in grško, ker je pametnejša od bratov. Njen oče, pokristjanjeni angleški Sas, je za las ušel smrti, ker so hčer razglasili za čarovnico. Pred grmado je zbežala tako, da si je ostrigla lase in pod bratovim imenom vstopila v samostan. S svojo učenostjo je prekašala vse menihe, zato so jo poslali v Rim, kjer se je uveljavila v cerkvenih krogih in so jo izvolili za papeža.