Še zdaleč pa to ni edina restavracija. Ob glavni (in skoraj edini) tlakovani uličici, ki se vzpenja strmo v hrib, je v kamnitih hišah kopica podobnih in tudi nekoliko drugačnih lokalčkov, kjer se v sezoni tare turistov. Zato je za obisk mesta najbolje izbrati zgodnje dopoldanske ure. Občasno odvihra mimo tudi kaka temno rjava halja z menihom vred... Samostan na vrhu 80 metrov visoke vzpetine je namreč še vedno naseljen in v njem so vsak dan verski obredi. Stopnišče, ki pripelje do vhoda, obdaja raznovrstno grmičevje in razcvetele hortenzije. Prva kapela je bila na tej vzpetini zgrajena že v začetku 8. stoletja. To, kar je videti danes, pa so gradili več kot petsto let, in to vse od leta 1000 naprej. Dolga gradnja in obnove so vzrok, da je vse skupaj ne samo gradbeno čudo tistega časa, pač pa tudi zmes vrste arhitekturnih slogov. Tako kot je zgodovina Mont Saint Michela dolga, je tudi burna. Preživel je revolucije, vojne, požare in še kaj, pri tem pa tudi zadnje obdobje ni bilo izjema. Nedaleč od tod so se namreč bili hudi boji po izkrcanju zaveznikov v Normandiji leta 1944. Če si ogledate samostan, bodo menihi z vašo pomočjo bogatejši za 40 frankov, to je dobrega tisočaka. In če vas že notranjost s parkom v osrednjem delu in cerkev s pozlačenim nadangelom Mihaelom na skrajnem vrhu zvonika ne navdušijo, pa boste morda zadovoljni vsaj s pogledom navzdol na kamnite hiše mesta, ki so prekrite s skrilavcem, in na zaliv, v katerega se izliva reka, ki leno vijuga proti morju. Midva sva bila...