Za pošto je stal vitek stolp v mavrskem stilu z drznim vnanjim stopniščem. Povzpela sem se po polžje spolzkih stopnicah, si na vrhu najprej eno prižgala, ko so mi oči skoraj padle iz jamic. Pred mano je ležal otok, kot osmica v morju, kot par jajc v plavi ponvi, katerih beljak se levo in desno steka v vas in katerihrumenjaka sta bila gozdni vzpetini. Vsenaokrog so bili razsejani otočki in v daljavi se je pelo v nebo orjaško pogorje, ki sem ga bila včeraj menda prepotovala z Bogdanom. Skoraj sem uspela locirati, se je zdelo, kje leži Zadar v varljivem predahu, kje Bogdan objema stare starše, ko je od vaške katedrale zaodmeval razburjen glas. Na malo manj kot navpično streho beneškega zvonika je bila prislonjena svetlikajoča se lestev in čisto na vrhu je človek - uš na špici pletilke - vihtel macolo. Odkruški so se s truščem kotrljali v globino. Stoodstotni invalid razuma.